Oder

Glej, do 100 je le še pol poti!

Najstarejše slovensko neinstitucionalno gledališče te dni obeležuje 50-letnico delovanja.

nastopajoca v Spomenik G
Bojan Štih – Dušan Jovanović, Spomenik G, Eksperimentalno gledališče Glej, 1972. Na fotografiji: Jožica Avbelj
foto: CTF UL AGRFT

»O enotni poetiki v Gleju ne moremo govoriti. Ta je odraz teama ustvarjalcev, ki je zbran okoli določenega projekta. Glej je s svojo specifično naravo le žarišče, vozlišče ali stičišče smeri, ki se določajo znotraj projekta, in če so dovolj močne in provokativne – določajo tudi Glej. Iz identifikacije Gleja z določenimi predstavami pa se lahko sčasoma oblikuje spet avtonomna in zavezujoča poetika. Glej kot pojem je mrtev. Glej so ljudje v njem in njihova Podoba je vsakič hkrati že Podoba Gleja samega.« Tako je leta 1986 razmišljala članica Glejevega upravnega odbora Marinka Poštrak.

In prav zato, ker so gledališče ljudje, ki ga ustvarjajo, glasbeno obarvana rojstnodnevna čestitka ob 50-letnici Gleja ne zajema le izbora avtorskih skladb, temveč vključuje tudi spomine njenih ustvarjalcev: Gregorja Strniše, Braneta Zormana, Mitje Vrhovnika Smrekarja, Jureta Novaka in Jelene Rusjan.

Oddaja je nastala v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom - Gledališkim muzejem, pripravili sta jo Ana Perne in Petra Tanko. Skupaj sta se ozrli na bogato zgodovino najstarejšega neinstitucionalnega gledališča v slovenskem prostoru, ki bo Abrahama dočakalo točno v četrtek, 25. 6. 2020.