Knjige

Ahmed Burić: Ti je smešno, da mi je ime Donald?

Prevedla Lili Potpara; Novo mesto : Goga, 2020

ti-je-smesno-da-mi-je-ime-donald
Ahmed Burić: Ti je smešno, da mi je ime Donald?
foto: Goga

Najprej o obsegu: Knjiga Ti je smešno, da mi je ime Donald? je precej kratka, vendar ne prekratka. Ima približno sto štirideset strani, kar je na prvi pogled malo, še zlasti, ker pripoveduje o vrsti kompleksnih tem, tako o vojni v Sarajevu, o mestu samem, njegovi preteklosti in sedanjosti, med vrsticami pa tudi o njegovi prihodnosti. Knjiga te posrka, a ne izpljune, odloži te, vsaj zamišljenega, tudi drugačnega, tako da obseg ni premajhen.

Nato o naslovu. Naslov Ti je smešno, da mi je ime Donald? sporoča dvoje: da knjigo najverjetneje pripoveduje prvoosebni pripovedovalec, Donald, seveda, in da jo pripoveduje drugemu, poslušalcu oziroma natančneje bralcu. Slišano drži samo delno. Pripoved res pripoveduje Donald, toda ali jo pripoveduje drugemu, je vprašanje.

Zato besedo, dve o pripovedni taktiki: Prvoosebni pripovedovalec, Donald, res pripoveduje. Pripoveduje z energijo, strastjo, se nekako zaganja, saj veste, kot da ga je strah, da bo izgubil poslušalca. Ali je lahko kaj hujšega, kot da pripovedovalec izgubi poslušalčevo pozornost? To avtor pripovedi Ahmed Burić prekleto dobro ve, na hrbtni strani pa lahko tudi preberemo, da je pesnik. Zato njegov, pesnikov pripovedovalec pripoveduje živo, se ne ustavlja in zato se izgublja. Izgublja? Ja, avtor ve: če bi njegov pripovedovalec pripovedoval linearno, bi izgubil še tako potrpežljivega bralca, zato dosledno stavi na nepredvidljivost, na negotovost. Tudi ko pripoveduje kako anekdoto, ki bi jo lahko oblikoval kot novinarsko poročilo, pripoved včasih upočasni, drugič pospeši, tretjič se nekoliko porazgubi ali rezonira, vse pa zato, da ostane pripoved živa, takšno pa tudi poslušalčevo / bralčevo zanimanje.

Še beseda o pripovedni taktiki: Zdaj, ko je že jasno, da pripoved pripoveduje prvoosebni pripovedovalec, ostaja odprto, komu vendar pripoveduje svoje pretekle izkušnje, dnevne dogodke, razmišljanja, o svojem počutju. Donald namreč ves čas nekoga nagovarja v drugi osebi ednine. Nagovarja bralca? To itak, koga pa bo nagovarjal avtor, če ne bralca!? Toda v znotrajliterarnem pomenu nagovarja nekoga, ki ga dobro pozna, nekoga, ki je zapustil Sarajevo v letih vojne. Vendar Burić ne zdrsne, njegov pripovedovalec nikogar ne obtožuje in nikogar ne obtoži, nato pa sledi vse več indicev, da pripovedovalec nagovarja – sebe.

Kaj to pomeni za pripovedovalca? To pomeni, da se pripoved sicer začne kot pripoved nekoga nekomu, toda iz strani v stran pripoved postaja pripovedovvanje samemu sebi, srečanje s samim seboj, potovanje na konec noči, potovanje na konec nečesa, kar ne bo nikoli pomlad, potovanje … Pripovedovalec je tako tudi junak romana. Toda čeprav je kot branilec Sarajeva doživel in preživel grozne reči, je ohranil nekaj najbolj dragocenega, kar ima človek, kar lahko ima človek: človečnost.

… in kaj to pomeni za pripoved? Človeškost Burićevega pripovedovalca bi najlažje opisal tavtološko: je, skratka, človeška. Tudi ko pripoveduje konkretno anekdoto, ki bi jo kak hollywoodski scenarist zapakiral v dramatično sekvenco, tudi ko vpiše anekdoto v mrežo kulturnih referenc, pripovedovalec pogosto konča pripoved, poglavje z antiklimaksom. Tam, kjer bi pričakovali bobne, slišite violončelo. To pa je seveda dokaz več, da avtor ne stavi na preproste črno-bele postavitve, ampak da je vse potopljeno v neposredno in vendar negrobo občutenje sveta, njegove norosti, antihumanizma, izgubljenih iluzij. Vojna je bila nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi, toda junak jo je preživel; življenje, kot ga živi pripovedovalec po vojni v skorumpirani, klientelistični in nepotistični družbi, ne bi smelo obstajati, toda obstaja. Zato je Burićev roman antivojni roman samo na prvi pogled, predvsem pa je roman o gnili povojni resničnosti, zato je Ti je smešno, da mi je ime Donald? tudi družbenokritični roman v najboljšem pomenu besede.

Še o Burićevem humanizmu. Romaneskni junak nekako oprošča, razume več, kot si slehernik lahko predstavlja, tako da je na prvi pogled videti močnejši kot oče iz pesmi Fildžan viška skupine Zabranjeno pušanje. Toda naj je še tako človeški, tudi v njegovem svetu obstaja delitev na ene in druge, na papke in rajo. Prevajalka Lili Potpara je ohranila obe besedi (in še kako zaradi kolorita).

Kako pojasniti razliko med prvimi in drugimi, med papki in rajo? Razliko bi lahko opisal na ravni vsakdanjega življenja, ob odnosu do drugega in do samega sebe, pa na družbeni ravni, kako eni in drugi razumejo svoje mesto v družbi in kako vplivajo na življenje drugega in posledično družbe kot celote, skratka, s pomočjo dlakocepskega podčrtovanja differentie specifice, toda še bolje je, da sežete po Burićevi knjigi.

Namesto konca. Skupina Zabranjeno pušenje je s pesmijo Fildžan viška –  hvalnico raji iz Sarajeva, lepo pokazala, kako je vojna pohabila dobrega človeka. Ahmed Burić je z romanom Ti je smešno, da mi je ime Donald? naredil še nekaj več: pokazal je, kako vojna spremeni človeka in kako lahko človek vojni in povojni norosti navkljub ohrani svojo človeškost.