Skladatelj tedna

Anton Lajovic in njegov čas /4/

Iz njegove glasbe veje slovenski in slovanski duh.

1508745378-lajovic-1-759x1024
Anton Lajovic
foto: ars.rtvslo.si

Če bi morali z eno besedo označiti njegov način komponiranja, bi bila ta gotovo – izpoved. Izpoved poznoromantične duše, ki mu jo je zapovedoval notranji nagib. Ta ga je od skladbe do skladbe vodil ne le v mladosti, ampak skozi vse življenje. In tudi ne samo v glasbi. Zdi se, da se je z enako strastjo in zavzetostjo posvetil tudi vsemu drugemu, s čimer se je ukvarjal poleg nje – sodniškemu poklicu, pisanju kritik, ki so bile nemalokrat ostre in neusmiljene, pisanju esejev, v katerih je razmišljal o aktualnih slovenskih in evropskih glasbenih problemih, razpravam o nacionalnem vprašanju v glasbi in še mnogim drugim temam. Nasprotoval je vsemu, kar ni bilo v skladu z njegovimi načeli, se upiral germanskim vplivom, ki jim je bila slovenska publika takratnega časa pogosto naklonjena in čeprav je bila njegova misel orientirana v zahodnoevropsko, iz njegove glasbe veje slovenski in slovanski duh.