Kakšna je vloga tretje Božje osebe v zgodovini odrešenja?
Praznik binkošti je praznik Svetega Duha. Ko pomislimo na Svetega Duha, ga nehote povežemo z nečim povsem duhovnim in netelesnim. Toda ali je to res? Zato nas bo v oddaji zanimalo, kako Sveti Duh deluje v naši konkretni resničnosti. Poskušali bomo osvetliti, kakšen je njegov pomen za življenje vsakega človeka in Cerkve - človeške skupnosti kot celote. Poleg tega bomo razmišljali o tem, v čem je zakoreninjena različnost služb in karizem v Cerkvi, ki jo apostol Pavel ponazori s podobo enega telesa in različnih udov. O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali z jezuitom Ivanom Brescianijem.
Jezus v 14. poglavju Janezovega evangelija pravi Filipu, ko ga sprašuje, naj vendarle enkrat že pokaže Očeta, o katerem ves čas govori: »Kdor je videl mene, je videl očeta« (Jn 14,9). Preko Jezusa in znotraj njega se razodeva drugo obličje, Očetovo. Ko pridemo k Svetemu Duhu, pa opazimo, da nima obličja. Sveti Duh se prikaže v različnih prispodobah, kot je golob, plamen, veter, šum, hkrati je nekdo, ki nima obličja. Iz tega lahko sklepamo, da je eno glavnih poslanstev Svetega Duha, da daje obličje stvarem, da daje podobo snovi, materiji. In da daje človeku pravo obličje.
Če so v zgodovini v prvi Cerkvi nastajale herezije, ki so poskušale ločevati duhovno od materialnega, Sveti Duh dela obratno. Sveti Duh je tisti, ki pripravi prostor, da se lahko Božja beseda uresniči in postane meso. Sveti Duh je tisti, ki čuva. Sveti Duh je bil prisoten pri spočetju Božjega Sina. Pripravil je prostor v telesu, da je Božja beseda lahko vstopila in postala meso. Sveti Duh zelo močno sodeluje z mesom, s telesnostjo. Tako v Janezovem kot tudi v drugih evangelijih je telo zelo pomembno. Dotik je zelo pomemben. Jezus bi lahko od daleč ozdravil gobavca, ampak se ga je dotaknil. Tudi slepega bi lahko ozdravil od daleč, ampak se je dotaknil njegovih oči, ker je hotel povedati, da gre odrešenje preko telesnosti. In v tem je moč Svetega Duha. Ker Sveti Duh - če je pravi duh - ne bo nikoli zavrnil telesa.
Zelo pomembna podoba, ki jo izbere Gospod za Pavla, ko se spreobrne na poti v Damask. In pravi Hananiju, tistemu preroku: Izbral sem Pavla, ki bo postal posoda zame. Posoda je nekaj praznega in samo čaka, da se vlije nekaj novega vanjo. Ko je Pavel srečal vstalega Gospoda, je sprejel vase novo življenje. In tukaj gre za to, ali smo odprti za novo življenje ali ne. Lahko govorimo lepo o Kristusu in o Jezusu, lahko o njem tudi predavamo. Ampak eno je govoriti o Jezusu, nekaj drugega pa je govoriti iz Jezusa. In to je ta novi človek. Apostol Peter na binkoštni praznik samozavestno in pogumno govori ljudem. Našel je pogum in zdaj oznanja. Ta pogum je pogum novega človeka.
Iz pogovora z Ivanom Brescianijem
