Knjige

Marko Elsner Grošelj: Pobral sem van Goghovo uho

Ljubljana : Hiša poezije, 2019

vguho
Marko Elsner Grošelj: Pobral sem van Goghovo uho
foto: Hiša poezije

Pesniška zbirka Marka Elsnerja Grošlja Pobral sem van Goghovo uho je na nek način idealistična. Že v uvodnih pesmih se nam odpira pogled v pesniško delavnico ali kot beremo v eni izmed pesmi: “Pišem iz dneva v dan, toda kaj pišem?” Pesnik zanika omejitve dane realnosti, ji pobegne in ustvarja svoj lastni svet. V pokrajinah domišljije lirski subjekt kreira avtonomen svet, ki je nakrhan, razdrobljen. “Te gotovosti nimam, da bi s pesnikom dejal: … ker se ljubim samo z Bogom. Potem bi bilo vse prav in bi bil iz enega kosa.” Znotraj tega sveta, ki je umaknjen od realij, ni harmonije; pesmi brez naslovov delujejo kot magma jezika, kot piše Ivan Dobnik v spremnem zapisu, ki deluje po principu valovanja, večnega gibanja. A kljub vsemu – odprta forma, ki se ne pusti ujeti, sugerira preciznost, kjer se vzpostavlja odnos med razmišljenostjo in konkretnostjo ali pa med fizičnostjo in metafizičnostjo.

“Če si se vsemu odpovedal, oporne točke potrebuješ, / kamen na hrbtu, datum, uro, smer reke, ključ, / pogled nase iz kota sobe, ne iz ogledala, ki te obsodi.” Obsedeno raziskovanje osebnosti, občasno celo prediranje nemogočosti, vodi v relativiziranje. S tem ko se je lirski subjekt odmaknil od naključij realnosti in skušal ustvariti svojo alternativno realnost, se sprašuje, kaj je pravzaprav ta boj z besedami, s pravimi mislimi? Ko Marko Elsner Grošelj vpleta knjige, kot so Nočni gozd, ali pa dialog z angleškim pesnikom Blakom, pomeni, da v tej pesniški zbirki prevprašuje status poezije. “Ne upoštevam kanona poezije, / iz tega se ne trudim delati umetnosti.” Lirski subjekt torej opušča konvencije, ki potrjujejo realnost, in poskuša razdelati ali pa predihati prostore, iz katerih se poraja poezija.

“Nikoli ne bom videl v temi, si mislim, / pa kaj je tako vznemirljivega v tej notranjosti, / nato rečem, drugačnost, drugačno čustvovanje, / drugi občutki, drugačne brazde, serpentine, / preskoki, neprizanesljiva lahkotnost, izkoščičenost, tabernakelj, osnutki, drznost / in nikoli obžalovanje trenutka.” Ne glede na to, koliko je svet v ruševinah, se je vedno mogoče zateči v poezijo, ki je očitno eden od načinov doseganja izpolnitve. Pisanje je torej obsedenost in potem olajšanje. Na ta način so pesmi v zbirki Pobral sem van Goghovo uho pisane iz jazovske drže, ki zaradi radikalnega intimizma spominja na poezijo Tomaža Šalamuna; lirski subjekt se tu ne pretvarja, in to kljub simbolični govorici, da je nekaj drugega kot tisto, kar je. Tisti, ki se izreka, se zaveda, da je poezija odrinjena na obrobje, vendar ne bomo našli samopomilovanja, negotovosti vase, pač pa seganje v preteklost in primerjave s sedanjostjo, zavedanje o omejenih zmožnostih, predvsem pa refleksijo o izvorih pesništva: “Kje se skrivajo verzi, če ne v mlakuži prekrvavljene / notranjosti …”

Z refleksijo o statusu poezije v današnjosti pride atmosferskost, pa tudi čudenje, trenutki spoznanja o svetu. Pesnik se zaveda, da je čudak, ni pa genij. Kljub odtujenosti od sveta, te pesmi nekako nizko letijo nad tlemi in je iz njih razbrati ponižno pesnikovo držo. Drobni prebliski, napolnjeni s presenetljivimi podrobnostmi, so tisto zaradi česar so te pesmi mistične, ne pa tudi pretenciozne: “In glej, rešuje te svetloba med telesi, / ki zre vate in ta svetloba se premika, ne telesa.” Občasno v pesmih razbiramo tudi pripovedne nastavke, fragmente, ki se lahko le pesniško razvijejo: “Imel sem idejo z obešeno haljo, / ki prenoči v kopalnici, / pa je nobena roka ne poboža, ne odvzame ji vonja po tobaku.”

Poleg slikovitega podobja je pomemben tudi pesnikov občutek za jezik; iz tega izhaja neka posebna zvočnost, ki je morda posledica tega, da je Marko Elsner Grošelj tudi avtor številnih radijskih iger. Tisto zaradi česar te pesmi – kljub spoznanju, da je poezija neuporabna v današnjosti – ne zapadejo v patetičnost, pa je avtorjeva razgledanost. Lirski subjekt v zbirki korespondira ne le s preteklimi literarnimi, pač pa tudi s filmskimi duhovi. Daljša, izjemoma naslovljena pesmi Kako sem si zamislil, da bi posneli literarni portret, skica, na primer kliče prizore iz filma Modra; v pesmih pa se referira tudi na različne umetniške figure, kot so Camille Claudel, Anthony Hopkins, Carmine Caruso in drugi.

V zaključku pesniška zbirka Elsnerja Grošlja Pobral sem van Goghovo uho ne ponuja spoznanj, še manj rešitev. Izpostavlja akt govorjenja, ki je spričo “ugrabljenega” sveta edino, kar še ostaja. A ne gre za sprijaznjenost, bolj za razumevanje in umevanje načina delovanja sveta. Užitek torej izhaja iz vsakokratnega izkustva, iz lovljenja trenutkov, ki so verjetno vse, kar spričo spodmikajočega se sveta še ostane. Kvaliteta te knjige, ki jo lahko beremo tudi kot pesnikov “intimni dnevnik barv, kompozicij, svetlobe, ritma jasminovih vej”, je, da je zmožna še tako droben detajl spremeniti v pesem.