Zakaj je kljub bleščeči zmagi slovenske oziroma jugoslovanske vojske nad enotami nemške Avstrije spomladi leta 1919 večji del južne Koroške vendarle ostal onkraj naših meja?
Letos jeseni bomo obeležili stoletnico koroškega plebiscita. Kot vemo, se je skoraj 60 odstotkov volivcev 10. oktobra 1920 odločilo za Avstrijo – pa čeprav so Slovenci po popisu, ki je bil v habsburški monarhiji izveden leta 1910, na plebiscitnem območju predstavljali veliko večino prebivalstva, skoraj 70 odstotkov. Tako plebiscit ni le določil severnih meja jugoslovanske države oziroma, mutatis mutandis, Slovenije, temveč se je v naš nacionalni spomin zapisal kot posebej grenak, boleč udarec, kot izguba, ki je ni lahko razumeti.
To menda velja še toliko bolj, ker je bil dobro leto pred usodnim glasovanjem položaj na južnem Koroškem videti povsem drugače. Med 27. majem in 6. junijem 1919 je namreč vojska novonastale Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev z odločnim, dobro koordiniranim ofenzivnim prodorom naposled izbojevala bleščečo zmago. V vsega desetih dneh je od Slovenj Gradca prišla do Gosposvetskega polja in Celovca, na severne meje slovenskega etničnega območja torej, in tako postavila solidne temelje, na katerih bi bila nato lahko izbojevana še plebiscitna zmaga.
Prav tem vojaškim operacijam se posvečamo v tokratnih Glasovih svetov. Pri tem nam je v pomoč spominska knjiga Iz mojega poveljevanja Koroškemu odredu enega najzaslužnejših za vojaški uspeh, srbskega oziroma jugoslovanskega polkovnika Ljubomirja Marića, ki je v slovenskem prevodu Mice Matković pred nedavnim ugledala luč sveta pri založbi Sophia. Kako so jugoslovanske enote po vrsti predhodnih porazov in klavrnih umikov radikalno preobrnile razmerje moči na južnem Koroškem in zakaj vse to navsezadnje le ni zadoščalo, preverjamo v pogovoru z dr. Markom Kržanom, ki je za Marićevo knjigo poskrbel po uredniški plati.
