Avtorica recenzije: Meta Kušar
Bere Renato Horvat.

Prevedla Uršula Rebek; Ljubljana : Znanstvena založba FF Univerze v Ljubljani, 2019

Kdo ne pozna znamenite klasicistke Mary Beard, profesorice antične zgodovine na kolidžu Newnham v Cambridgeu in avtorice sijajnih zgodovinskih dokumentarnih oddaj o starem Rimu za BBC? Napisala je manifest o sovražnem govoru do žensk, pa tudi o sovražnih dejanjih, ki jih ta govor opogumlja in stigmatizira ženske v njihovem javnem delu.

Kakšno oblast žensk ima Mary Beard v mislih? Najprej to, da bi se ženske slišalo. Poslušalo. Da imajo besedo. Da sodelujejo v življenju z enako močnim glasom kakor moški. Evropska skupnost se je tega problema zavedala najbolj od vseh, saj razen volilne pravice ženske nismo dosegle tistega, kar bi bilo v skladu z demokracijo, zato so uvedli kvote. Čeprav se najbolj trdovratne mizogine glave zdaj branijo, da so kvote vulgarne, knjiga pa kaže, kar se vidi s prostim očesom: namreč, da je strašno vulgarno prav to stanje, zaradi katerega so morali ženske kvote uvesti. Če kdo, se ona, profesorica klasičnih jezikov, zaveda zgodovinske ukoreninjenosti tega problema:

»Znova se lahko s pridom ozremo h Grkom in Rimljanom,« piše. »Čeprav je klasična kultura delno res odgovorna za naše trdne spolno zaznamovane predpostavke o javnem govoru, moškem mythosu in ženski tišini, pa tudi drži da so bili nekateri antični pisci do teh predpostavk mnogo bolj kritični od nas samih: subverzivno so se zavedali, kaj je na kocki, vznemirjala jih je njihova preproščina in nakazovali so odpor.«

Avtorica Mary Beard zelo dobro ve, da takrat ko ženski ne dajo besede, ignorirajo njeno prisotnost, to pa pomeni, da dejansko ignorirajo njen obstoj. Vse bralke se bodo lahko našle v tem pisanju, saj so gotovo doživele primere, kakršne popisuje avtorica: npr. da je imela ženska na sestanku tehtne in konstruktivne predloge, a je na nastala samo mučna tišina, nato pa je eden od moških nadaljeval, kjer je nehal, kakor da ona sploh ni spregovorila. Ali pa je njene predloge povzel in jih ponudil kakor svoje.

Ta manifest prikazuje dominantnost moškega diskurza z vseh mogočih strani. Izpostavljena je avtoriteta govora: »Namesto priganjanja žensk h glasovnim vajam, da bi pridobile lep, globok, hripav in povsem nepristen ton, bi morali več razmišljati o razpokah in nestabilnostih na katerem sloni dominantni moški diskurz,« piše Mary Beard.

Analitična psihologija nas je naučila, da je takšno stanje enako slabo tudi za moške, čeprav tega ne uvidijo. Njihovo uničevanje ženskega glasu namreč ropa in uničuje tudi njih, saj izgubljajo tisto, kar bi najbolj potrebovali; notranjo ženskost, torej tudi svojo celovitost.

Mary Beard nas pouči, da je zahteva po utišanju žensk zakoreninjena že v Homerjevi Odiseji, torej tri tisoč let. Tam je mladoletni Telemah, sin Odiseja in Penelope, poslal mater, ko je muzikantom izrazila svojo željo, v njene sobane k statvam: »Mati, vrni se k tkanju in predenju … govor je zadeva vseh mož, predvsem pa mene; v tej hiši namreč odločam jaz.«

In Penelopa odide! Mary Beard ponudi znani rimski slogan, ki pripadnika elite lahko opredeli kot »vir bonus dicendi peritus« – torej, dober mož je vešč govorništva, in pove, da ženska, ki je javno spregovorila, v večini primerov ni bila opredeljena kot ženska. Oglasiti so se smele, ko so branile svoje domove, svoje otroke, svoje može ali interese drugih žensk. To pa seveda ni pravica oblasti. Zdaj vemo, zakaj naslov knjige, manifesta: Ženske na oblasti.

Kaj je torej bistvo? Mary Beard piše:

»Bistvo je preprosto: kolikor daleč v zahodno zgodovino se lahko ozremo, naletimo na radikalno ločevanje med ženskami in oblastjo. Toda na Atenini opravi je predmet, ki to ločevanje privede vse do danes. Na večini njenih podob je na sredini njenega oklepa pritrjena podoba ženske glave z zvijajočimi se kačami namesto njenih las – eden najmočnejših simbolov moške prevlade nad uničujočo nevarnostjo, ki bi jo lahko predstavljala oblast ženske.«

Meta Kušar