Knjige

Kurt Vonnegut: Zbrane zgodbe, 2. knjiga

Prevedel Branko Gradišnik; Ljubljana : Sanje, 2019

zbrane-druga
Kurt Vonnegut: Zbrane zgodbe, 2. knjiga
foto: Sanje

In je tu. Težko pričakovana, bralski užitek napovedujoča Druga knjiga Vonnegutovih Zbranih zgodb. Naslovi naslednjih štirih razdelkov so sicer nekako manj otipljivi in na prvi pogled tudi manj vabljivi, toda sum, da bomo v nadaljevanju brskali po ostankih, bi bil povsem neutemeljen in seveda krivičen. Kaj se torej skriva oziroma razkriva v kategorijah Delovna etika proti slavi in bogastvu, Vedenje, Vodja pihalne godbe in Futurologija? Odgovor je jasen in samo eden: čisti Vonnegut! Po tem bralskem spoznanju še bolj prepričano trdim, da je najbolj človeško razgledan ameriški pisatelj dvajsetega stoletja svoje vrhunstvo dosegel in dokazal kot romanopisec, seveda pa tudi njegova kratka proza ni vaja, ni priprava na mojstrski izpit. Kljub osupljivi množini literariziranih usod se Vonnegut spretno in brez sile izogiba ponavljanju, in to ne glede na nastavke fabul, ki so pogosto enaka odskočna deska za podobne glavne junake, kot so na primer prvoosebni svetovalec za vprašanja trgovine z vrednostnimi papirji ali gimnazijski učitelj glasbe ter vodja dijaškega pihalnega orkestra ali prodajalec in monter viharnih oken. A zasuki in razpleti se pojavljajo na pravih mestih, dolgočasiti se ne morejo niti najbolj zahtevni bralci, ameriškost je kljub pogosti nenaravnosti in bizarnosti simpatična. Je pa tu še nekaj bolj osupljivega, sploh nemara za bralce, vajene sodobnega nihilizma, ciničnosti in odpora do naravne človeškosti, ter zastrupljene z mrko, škodoželjno privoščljivostjo: vsaka zgodba se izteče v srečen razplet, očiščenje, pravično ravnovesje, dober nauk ali vsaj v možnost, da vzameta stvar v roke morala in etika – in to brez patetike, plehkosti, cenenega izzivanja naklonjenosti. Po svoje celo v mračnih futuroloških pripovedih, ki človeštvu res ne napovedujejo veliko takšnega, česar bi se mogli današnjiki veseliti. Mislim, da lahko takšne dobrodušne ustvarjalne poteze zmore le avtor, ki je preizkušen in velikodušen tudi kot človek – kar pa seveda ne bi pomenilo veliko, če ne bi bil velemojster svojega ceha, izviren, obdarjen z bogato domišljijo, pretanjen opazovalec ter igriv in duhovit. Pač, Kurt Vonnegut je utelesil tako posrečen in unikaten splet lastnosti, življenjskih izkušenj, umetniške bravuroznosti in popolnega posluha za človeške strasti in slabosti, da je in bo ostal fenomen, ki se ga ne bomo naveličali ne zdajšnji ne prihodnji bralci.

Dodal pa bi še en izziv, ki pravzaprav velja za vso prevodno literaturo: brati v izvirniku! Res, nobenega razloga nimam, da bi jemal nazaj besedo, ki sem jo že večkrat izrekel v priznanje prevajalcu Branku Gradišniku – nasprotno, celo njegove novotvorjenke so praviloma posrečene in dostikrat prav udarne. Eno je, vsekakor, da bi se rad prepričal, drugo pa je okušanje izvirne govorice, dejansko tistega orodja in tvari, iz katerih je mojster Vonnegut svoj navdih spreminjal v mojstrovine. Nemalokrat sem se že prepričal, da je brati neko literarno delo v izvirnem jeziku najvišji presežek tako rekoč običajnega bralskega užitka.