Jezikovni pogovori

Pandemija in tolmačenje v slovenski znakovni jezik

Pogovor s tolmačkami slovenskega znakovnega jezika Tanjo Giuliatti Davinić, Mojco Korenjak in Sabino Pokovec

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družabna omrežja (Twitter, Facebook, Instagram, YouTube...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikom.

S pritiskom na "v redu" se strinjate z uporabo piškotkov! Več o piškotkih

Tisti, ki zadnje tedne, zaznamovane s pandemijo novega koronavirusa, spremljamo vladne tiskovne konference, jih na videz že dobro poznamo. Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik je namreč skupaj z Uradom vlade za komuniciranje poskrbel za to, da je gluhim omogočeno sprotno spremljanje novinarskih konferenc.

Naše gostje – na daljavo – so tolmačke slovenskega znakovnega jezika, ki dnevno gluhim posredujejo najpomembnejše novice; po njihovi zalugi lahko gluhi v svojem jeziku neposredno spremljajo novinarske konference ali izjave za javnost vlade in drugih služb; tudi sicer so v slovenski znakovni jezik tolmačene številne informativne in nekatere druge oddaje na nacionalni televiziji.

Moje sogovornice so tolmačke slovenskega znakovnega jezika Tanja Giuliatti DavinićMojca Korenjak in Sabina Pokovec.


Pa začnimo pri osnovah: ste tolmačke slovenskega znakovnega jezika; ali to pomeni, da univerzalnega znakovnega jezika ni in da ima vsaka jezikovna skupina svoj znakovni jezik?
Sabina Pokovec: Tako je. Po svetu ne obstaja mednarodni znakovni jezik, obstajajo samo mednarodne kretnje, kar zadošča za neko osnovno sporazumevanje. Za kakšno bolj strokovno komunikacijo pa znanje slovenskega znakovnega jezika ne bi zadoščalo. Ampak ker je znakovni jezik živ jezik in se zato ves čas spreminja, se je mogoče potem tudi priučiti tega jezika. Vsaka jezikovna skupina ima svoj jezik. Da bi po vsem svetu enako kretali, tega ni.

Se pravi, če bi Italijan, ki ne sliši, spremljal vaše tolmačenje, bi razumel del, nič?
Mojca Korenjak: Pri bližnjih državah lahko najdemo neke vzporednice, saj se je znakovni jezik širil po Evropi. Določene kretnje bi razumel, ampak smiselno pa vsega skupaj ne bi mogel povezati. Vsaj ne z našim tolmačenjem. Znakovni jezik niso samo kretnje; to je celota vsega: mimike, telesne govorice, kretenj, artikulacije.

Ko vas gledamo pri tolmačenju, vidimo, da gre za zelo kompleksen postopek. Uporabljate ustnice, obrazno mimiko, celotno telo, posebej roke, prste in dlani.
Sabina Pokovec: Dejansko znakovni jezik ni samo kretnja. Znakovni jezik je mimika, je gib telesa. Že drugačno obrnjena smer dlani roke lahko spremeni pomen kretnje. Ni to, da samo stojiš in nekaj mahaš. Znakovni jezik je celovita reč. Je postavitev oseb v prostor, kako roko postaviš, dlan ali prst obrneš. Vsaka stvar je zelo zelo specifična in veliko pove o kretnji.

Mojca Korenjak: Dodala bi, da je mimika zelo pomembna. Tako kot je pri slišečih neverbalna komunikacija velik del celotne komunikacije. Še več pove kot verbalna komunikacija. Pri gluhih, pri znakovnem jeziku pa je ta mimika še toliko pomembnejša. Malo drugačen pogled, pa ima kretnja že drug pomen.

Tanja Giuliatti Davinić: Ne smete pozabiti na svetlobo. Če nismo osvetljeni tako, kot je treba, potem se lahko marsikaj izgubi, npr. če smo v senci. Za gluhe zelo moteče, če nas ne vidijo, kot je treba.

Verjetno tudi ni naključje, da ste večinoma oblečene v črno?
Sabina Pokovec: Ne, ni naključje. Naš kodeks narekuje, da naj bi bila naša »uniforma« črna, saj gre za nevtralno barvo. Tako je pri nas. V državah, kjer so temnopolti, pa je ravno narobe, tolmači morajo biti oblečeni v svetla oblačila. To lahko preizkusite sami: dajte roko na svetlo oblačilo ali na pisano oblačilo ali na temno – in seveda se na temnem oblačilu naše roke precej bolje vidijo.

Kakšen je pravzaprav postopek? Ko slišite izjavo, jo po eni strani »prevedete« v kretnje, po drugi pa se zdi, kot da vse besedilo dejansko z ustnicami tudi ponovite?
Mojca Korenjak: Tukaj gre za simultano tolmačenje, ki je kot simultano tolmačenje v katerikoli drug jezik. Znakovni jezik je dejansko poseben jezik s svojimi pravili. Mi ne ponavljamo čisto dobesedno vsega, kar je govorec povedal, ampak to pretvorimo v drug jezik, seveda pa zraven uporabljamo tudi artikulacijo, da nas lahko gluhi gledajo in berejo tudi z ustnic. Mogoče kdo od gluhih uporablja bolj oralno metodo, nekdo bolj znakovni jezik. V znakovnem jeziku mogoče določenih besed v kretnjah tudi ni in s tem si pomagamo. Gre za simultano tolmačenje v drug jezik. Dobesedno ne moreš prevajati, kot ne moreš dobesedno prevajati besedila v kateri koli drug jezik.

Mojca Korenjak

foto: Osebni arhiv

Kaj pa branje z ustnic? Je to zelo zelo zahteven postopek?
Tanja Giuliatti Davinić: Z branjem z ustnic se veliko srečujemo. Rečejo: »Ali berete z ustnic?« Ugasnite glas ob sedmih zvečer, ko je dnevnik, in glejte govorca. Potem boste videli, ali lahko berete in katero besedo boste razumeli. Zdaj se postavite v situacijo, ko okoliščine niso idealne, in recite nekomu: »Ali berete z ustnic?« Hitrost govora, svetloba, razumevanje, razločnost – nemogoče. Z branjem z ustnic nikoli ne moreš v celoti razumeti tega, kar nekdo govori, tudi če si na treniran in naučen. To pa nismo.

Sabina Pokovec: Sploh v zdravstvenih ustanovah pa tudi drugod pogosto slišimo o gluhih: »Saj berejo z ustnic.« Če vi ugasnete glasnost na televizorju in gledate program – ali kaj razumete? Po navadi bolj malo ali pa nič. Branje z ustnic je izredno naporno. Tega ne moreš početi pol ure, eno uro, tri ure. Branje z ustnic je res trenutna rešitev. Veliko je tudi motečih dejavnikov: če ima govorec brke; če si z roko zakriva usta; če se obrne stran; če stoji tako, da mu je svetloba za hrbtom. Skratka, na razumevanje vpliva veliko dejavnikov. Branje z ustnic ni rešitev za gluhe in naglušne.

V zadnjem obdobju – pa najbrž tudi sicer – se pojavljajo nove besede; kako nastanejo kretnje za nove besede? Kdo odloči, kako se pokaže, recimo, koronavirus? Ali pandemija? Sta tudi kretnji za ti besedi od jezika do jezika različni?
Tanja Giuliatti Davinić: Mislim, da se obe strinjata, da sta to novi besedi in da se je bilo treba na hitro znajti; zato smo pač pogledali, kakšna je mednarodna kretnja za koronavirus. Dobili smo informacije tudi od gluhih in smo prevzeli to kretnjo za koronavirus in jo začeli uporabljati.

Kako pa potemtakem poteka mednarodno sporazumevanje gluhih?
Mojca Korenjak: Kot je povedala že Sabina, obstajajo mednarodne kretnje. Ne gre za mednarodni jezik, temveč za mednarodne kretnje, ki jih s pridom uporabljajo na večjih dogodkih, evropskih kongresih, mednarodnih kongresih. Vendar gre bolj za kretnje v smislu pantomime. Zelo malo je besedne artikulacije. To je neki skupek različnih kretenj. Niti ni nikoli posnet, zapisan, da bi lahko točno povedali, da je tako in nič drugače; vsak pač malo po svoje kreta, nekako se pa vendar razumejo.

Prebrala sem, da v Sloveniji poznamo več oblik znakovnega jezika. Slovenski znakovni jezik, znakovno podprt slovenski jezik in natančno kretano slovenščino. V čem je razlika med njimi in kdaj se katera od njih uporablja?

Sabina Pokovec: Slovenski znakovni jezik je samostojen jezik. Je drugačen od slovenščine. Ima zelo veliko manualno-vizualnih načinov uporabe. Ima drugačno zgradbo kot slovenščina, drugačen besedni red in drugačna besedotvorna pravila. Ne moreš ga hkrati uporabljati z govorjeno slovenščino. Načeloma pa ga uporabljajo odrasli gluhi in slišeči otroci gluhih staršev pa gluhi otroci, seveda. Potem imamo slovenščino v kretnjah, ki je kombinacija slovenskega znakovnega jezika in pa govornega jezika in se običajno kreta v vrstnem redu slovenščine, ampak brez končnic. Lahko se uporablja tudi prstna abeceda. Imamo pa še dobesedno prevajanje iz slovenščine, ki se največkrat uporablja v šoli, ker sledi slovenskemu besednemu redu in uporablja končnice. To je hitra razloženo. Zveni pa nekoliko zapleteno.

Mojca Korenjak

foto: Nebojša Tejić/STA/RTVSLO

Če se vrnem k vašemu delu, videti je, da gre za zelo zahtevno in naporno delo, ki terja veliko zbranost. Vam ta zbranost kdaj popusti?
Sabina Pokovec: Seveda. Dolgotrajna tolmačenja so naporna. Verjamem, da ne samo v znakovnem jeziku, temveč v vseh jezikih. Seveda nam popusti koncentracija. Po navadi so dolgotrajna tolmačenja organizirana tako, da se izmenjavamo na 20 minut, 15 minut, odvisno. Tukaj pa je zaradi zdravstvenih razlogov oziroma zaradi možnosti okužbe tolmač en sam. Ena tolmačka prevaja uro dvajset, uro in pol, ja, izredno naporno je. Koncentracija nam večkrat popusti, vendar zdržimo.

Mojca Korenjak: Zdaj so res izredne razmere in je treba potrpeti; trudimo se, da smo zbrane od prvega stavka do zadnjega. Je pa to naporno. Včasih vprašajo: »Te bolijo roke, ko toliko mahaš?« Ampak ne gre za to. Zahtevna je prav ta zbranost, da si pozoren, da slediš govorniku. Niso vsi govorniki enaki. Nekdo artikulira zelo lepo, počasi, razločno, nekdo pa zelo hitro. Mogoče ima kdo govorno napako ali res hitro govori, požira besede, navaja podatke, številke: zelo zahtevno je res slediti od začetka do konca. Ni časa, da bi razmišljala, ali zmorem ali ne, treba je zdržati od začetka do konca.

Tanja Giuliatti Davinić: Ja, je pač izredna situacija. V normalnih razmerah se menjavamo in zdaj je res bolj naporno kot običajno. Mislim pa, da naše dolgoletne izkušnje tudi prinesejo svoje, vseeno to že tako dolgo počnemo, da zmoremo. Kadar tolmačenje res dolgo traja, tudi več kot eno uro, bi včasih rekla, ali lahko bolj počasi, ali lahko malo pavze, ampak ne gre. Do konca moraš oddelati zbrano, kot je potrebno.

Mojca Korenjak: Dolgoletne izkušnje so res pomembne. Mogoče tudi kondicija, ki jo imamo, saj tolmačimo tudi TV dnevnik in smo vajene zelo hitrega nizanja novic, zelo hitrega tempa. Osrednji dnevnik tudi ni zelo kratek. Vse to pripomore.

Koliko pa se govorci ozirajo na to, da je njihovo govorjenje tolmačeno? Ali so pozorni tudi na vas?
Sabina Pokovec: Po mojih izkušnjah največkrat ne.
Mojca Korenjak: Po mojih izkušnjah tudi največkrat ne. Tudi če ima kdo mogoče na začetku ima zelo dober namen, potem pa, ko pade v svoj govor, to zelo hitro pozabi.

Tanja Giuliatti Davinić: Konkretno, ko smo se preselili v Cankarjev dom, je bilo treba stvari pripraviti; na začetku smo se malo lovili, tudi zvoka se ni dobro slišalo. Vendar so, hvala bogu, kamermani in tehniki stvar takoj osvojili in so en zvočnik usmerili k nam zato, da smo lahko slišale govorca. Drugače bi bila težava. Včasih kdo požira besede, morda malce slabše govori, se slabše sliši. In če tolmačiš, ne moreš kar na sredi reči: »Oprostite, ne slišim.« Gluhi pa to opazijo, če kakšno stvar izpustiš, ker nimaš povezave, ker ne slišiš dobro. To zdaj je izredna situacija in treba se je prilagoditi, a zvok mora biti tak, da lahko slišiš.

Kako pa je ko končate? Ste zelo utrujene, ko je tolmačenje končano?
Mojca Korenjak: Odvisno od tega, kako dolgo traja tolmačenje. Treba je vedeti, da vseeno obstaja pritisk, saj oddaje predvajajo v živo in je komunikacija na višjem nivoju. Čeprav se ne vidi, čutimo pritisk; ko se konča, se nam nekako odvali kamen od srca. Takrat potem še bolj začutiš, kako te mogoče boli v križu, kako so noge omrtvičene, rame, roke. Ja, takrat se sprostiš.

Pa se po koncu spomnite kaj ste tolmačile?
Mojca Korenjak: Ja, vsekakor. Šele takrat, ko tolmačimo, dobro prisluhnemo, ves čas je treba slediti, kaj govorec govori. Ne moreš razmišljati o ničemer drugem.

Večinoma govorimo o tolmačenju v slovenski znakovni jezik. Ampak ve tolmačite tudi v drugo smer, iz znakovnega jezika tolmačite slišečim. Kako zahteven postopek je pa to?
Sabina Pokovec: To je v bistvu najtežje, saj se gluhi govorci precej razlikujejo. Nekateri lepo uporabljajo stavke in jih je res zelo lahko prevajati. Nekateri pa uporabljajo res znakovni jezik, zelo parafraziran, zelo skrajšan. In če želiš tolmačiti v lepe stavke, take, ki bodo razumljivi širokemu občinstvu, se moraš kar precej potruditi. Vedeti morate vedeti, da se kretnje včasih razlikujejo že od družine do družine, od pokrajine do pokrajine gluhi uporabljajo različne kretnje. Pri tolmačenju v drugo smer mora biti tolmač res izredno široko splošno razgledan, poznati mora ogromno tematik. Biti tolmač ni tako lahko. Sploh ko prevajamo iz znakovnega jezika v govor, je treba paziti, da prenesemo tudi vsa človekova razpoloženja. Če je kretnja bolj burna, je treba tudi z glasom bolj odreagirati, saj je navsezadnje treba vse to prenesti v govorjeni jezik.

Mojca Korenjak: Se zelo strinjam s Sabino. Odlično je povedala. Dodala bi samo, da se, kot sem že omenila, tudi z mimiko veliko pove. Včasih lahko pove človek samo en, dva stavka, je pa njegova mimika tako bogata, da ga je treba prevesti v precej stavkov, kar je včasih zelo težko. Imeti moraš bogat besedni zaklad.

Tanja Giuliatti Davinić: To je res nekaj najtežjega. Kretnje se od gluhega do gluhega lahko razlikujejo kretnje, tudi po različnih pokrajinah v Sloveniji se kretnje razlikujejo. Poleg tega starejši gluhi uporabljajo drugačne kretnje kot mlajši. Ja, to je nekaj najbolj zahtevnega.

Pogovarjamo se zjutraj, že kmalu vas čaka nova tiskovna konferenca vlade. Se kaj pripravljate v naprej, imate tremo, ali je to zdaj že rutina?
Sabina Pokovec: No, danes sem ravno jaz na vrsti. Trema? Da bi se bala, da česa ne bi znala prevesti, to ne. Mogoče v tej situaciji, ko imamo pandemijo koronavirusa in je to tako pomembno, me bolj zvije to, kakšne slabe novice bom slišala. Kadar prevajam kaj dobrega, to sploh ni problem. Ne vem, ali sem bila že kdaj že tako zakrčena, kot sem zdaj pri novinarskih konferencah – in to prav zaradi nekakšnega strahu, ki je navzoč, saj je bilo to še nedavno čisto neznano področje. Kaj je to korona? Zdelo se mi je pomembno, da tudi gluhim pravilno dopovemo. Pri njih je zdaj vse toliko težje. Ko gremo v trgovino, imajo vsi maske, oni zdaj sploh ničesar ne morejo sami opraviti. Prej so se vsaj malo lahko zanašali na branje z ustnic, zdaj pa bo, če bo nošenje mask obveljalo, to še toliko težje. Na novinarske konference pa se niti ne moreš pripravljati, saj ljudje govorijo spontano. Le včasih me malo zavede kakšen priimek, ki ga ne poznam, in imam težavo pri črkovanju. Morda koga malce preimenujem in me skrbi, da ne bo hude krvi.

Mojca Korenjak: Res se niti ne moreš kaj posebej pripraviti. Malo večji pritisk je, ker veš, da gre v živo, da gleda širna Slovenija, vsi gluhi. Takrat se maksimalno skoncentriraš na to, da čim bolje prevedeš – tako da bodo gluhi razumeli; treba je prevesti na način, ki bo najbolj razumljiv zanje, ne preveč strokoven ali zahteven.

Tanja Giuliatti Davinić: Kot sta povedali kolegici, ne moreš se pripraviti na tiskovno konferenco, saj niti ne veš, kdo bo govorec, vnaprej ti namreč nič ne povejo. Prideš, veš, da boš moral oddelati po najboljših močeh, in to je to. Trema pa seveda naredi svoje. Trudimo se po najboljših močeh.