Svet kulture

Bodi zdrav, živi dobro, bodi pozdravljen! To pomeni rimski pozdrav Ave ali Salve.

Rajko Muršič o pomenu pozdrava, ki pomeni zdravje, Mirt Komel pa o tem, koliko se je od prvih okužb s koronavirusom spremenilo pojmovanje dotika

salve
foto: Pixabay

Pomen pozdrava, ki pomeni zdravje, je bil že od nekdaj uporabljen v različnih kulturah in ni bil razširjen le v antičnem svetu, pomenil je tudi več kot le odsotnost bolezni. O različnih načinih in navadah pozdravljanja tokrat dr. Rajko Muršič, profesor za kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti, s katerim se je pogovarjala Magda Tušar.
Urban Tarman pa je pred mikrofon povabil sociologa in filozofa dr. Mirta Komela, ki je razmišljal o tem, ali se je v relativno kratkem času od prvih okužb decembra lani spremenilo pojmovanje medčloveških stikov in dotikov.


Koronavirus od nas terja paradoksalno: Moramo se držati stran drug od drugega, če si hočemo v bližnji prihodnosti biti blizu

Pandemija koronavirusa je pokazala krizo v izvirnem grškem pomenu besede, je v začetku tedna v pogovoru za program Ars povedal filozof Tomaž Grušovnik. Tudi v Sloveniji je razkrila kompleksnost vsakdanjika, ki ga sicer prekriva naše običajno, utečeno delovanje. Ali se je v relativno kratkem času od prvih okužb decembra lani spremenilo pojmovanje medčloveških stikov in dotikov ter kakšnim odzivom smo bili priča v posameznih državah? To so bile teme, o katerih se je novinar Urban Tarman v torek pogovarjal s sociologom in filozofom Mirtom Komelom, predstojnikom Katedre za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede. Kaj je pokazala večplastna kriza, ki jo je sprožila pandemija koronavirusa? Mirt Komel:

Predvsem se je razkrilo, da smo živeli v svetu, za katerega smo bili prepričani, da je zelo statičen, o čemer nam govori izraz „stasis,“ na katerega se sklicuje kolega Grušovnik. Pojem statičnosti hkrati napeljuje na moderni pojem revolucije, ko se stvari zamenjajo ali radikalno spremenijo. Opravka nimamo s politično, pač pa z družbeno revolucijo, kajti naenkrat nas je zadela velikanska koronakriza, ki je terjala, da spremenimo dosedanji način življenja.

Položaj se spreminja iz dneva v dan. Označuje ga negotovost, naključnost in globalna soodvisnost. Lahko bi rekli, da se pokazala logika, ki je že vselej delovala, vendar so jo naše vsakodnevne navade prekrile, kot naravo prekrije sneg, kot je dejal Tomaž Grušovnik. Kaj se je pokazalo pod tanko snežno odejo vsakodnevnosti, ki je skopnela v relativno kratkem obdobju izrednih razmer?

 Po eni strani se nahajamo, kot pravi italijanski filozof Giorgio Agamben, v času izrednega stanja. Hkrati nas je – po heglovski ironiji – v tem zgodovinskem trenutku doletela še vlada Janeza Janše. V izrednem stanju se razkrije obraz oblasti. Na drugi strani se pokaže pravi obraz druge plati države, ki je ne sestavlja samo vlada, parlament, policija in vojska, ampak tudi državljani.

Izkazalo se je, da so ljudje naenkrat začutili panično tesnobo pred nevarnostjo, ki je nevidna in neotipljiva; ki je ne moremo ne vonjati ne prijeti. Od nas terja paradoksalno: moramo se držati stran drug od drugega, če se hočemo v bližnji prihodnosti spet dotikati. To sta dve plati in dva problema istega fenomena, s katerim imamo opravka.

Poglobljeno ste se ukvarjali s politiko dotika, z zgodovino pojmovanja dotika v filozofiji. Danes smo vsi postali nedotakljivi, kajti že naključni dotik je lahko usoden. Hkrati drži, da bolj kot se izogibamo dotika, bolj si ga želimo. Kakšno dinamiko vidite v prihodnje?

Na tem mestu bi se skliceval na izvorni pomen besede „contagio“, ki pomeni „sodotičje.“ Ko je izraz nastal, so verjeli, da se virusa obolenja, kot je kuga, prenašajo z dotikom, ker takrat biološke in kemijske znanosti še niso bile tako razvite, kot so danes. V tem zgodovinskem trenutku na ravni fenomenološke izkušnje vsakdanjega življenja še vedno zaznavamo grožnjo koronavirusa kot grožnjo, ki se širi z dotikom. Zato je dotik prvi, ki je v medčloveških odnosih nastradal.

Še bolj se je to izrazilo v mediteranski Italiji, kjer so ljudje občutili težko eksistencialno stisko, ker se kar naenkrat niso smeli več pozdravljati, objemati, poljubljati. Tega morda pri nas, ker živimo bolj samostansko, meniško življenje, nismo v tolikšni meri občutili. V trenutku, ko se je vzpostavila prepoved dotikov, je slednja kot svojo hrbtno plat vzpostavila prav željo po dotiku. Ampak tisto, kar si ljudje želijo, ni preprosto telesni ali fizični stik s sočlovekom, ampak si želijo pristnega stika, ki je umanjkal. Zanimivo se mi zdi, da se je pokazalo, da smo prej bili med sabo veliko bolj odtujeni in atomizirani, kakor smo zdaj zaradi krize, ki nam preprečuje biti v stiku.

Ste opazili še kakšne medkulturne posebnosti pri odzivih na zaščitne ukrepe? Omenila sva primer Italije …

Italija je posebna v tem, da je zgled vsej Evropi, kako resna lahko postane situacija, če je ne obravnavaš dovolj resno od začetka. V tem pogledu je bila dober, svarilen zgled še zlasti na Primorskem. Zelo hitro in malo resneje smo se odzvali, ko smo dobesedno čez mejo videli, kako se hitro iz dneva v dan dogajanje zaostruje.

V medkulturni perspektivi bi veljalo omeniti še primer Anglije. Govoril sem s prijateljem, ki živi pri Bristolu. Zgražal se je nad vladno politiko Borisa Johnsona, ki na zelo liberalen, „laissezfaire“ način pušča odprte univerze, trgovine, itn. Niso še omejili potnega in letalskega prometa. Na darvinističen način dopušča populaciji, da se okuži, preboli in kdor bo umrl, bo pač umrl in gremo naprej. To kaže na izredno nesolidarno, poznokapitalistično in neoliberalno logiko preživetja najmočnejšega. Po tem zgledu in v še bolj potencirani obliki, čeprav mogoče z odtenkom več sramu, se odvijajo stvari tudi v ZDA.

Zaradi pandemije novega koronavirusa je v ZDA večje povpraševanje ne le po razkužilnih sredstvih in toaletnem papirju, ampak se Američani obilno zalagajo  z orožjem in strelivom, kar je tudi eden od specifičnih odzivov.

To je specifično in instinktivno ameriški odziv, da so ljudje prestrašeni, da se bojijo drug drugega. Od tod odziv z oboroževanjem. Mislim, da ga niso sprožili toliko mediji – ki z izjemami, kot je Fox News, držijo umirjeno žogo in skušajo pomiriti ljudi in jih nočejo še dodatno histerizirati –, ampak je k njemu levji delež prispevala popkultura, še zlasti Hollywood s svojimi postapokaliptičnimi, distopičnimi slikarijami prihodnosti, kjer civilizacije propadajo: od televizijske serije Živi mrtveci do drugih apokaliptičnih filmov, kot je Svetovna vojna Z itn. Vedno so Američanom sporočali naslednje: če pride do apokaliptične katastrofe, je treba biti oborožen. To je njihov odgovor, ki ima zelo jasno ideološko sporočilo: vsak naj poskrbi sam zase, v najboljšem primeru za svoj najožji krog, in to naj počne nasilno. Znova vidimo enako darvinistično logiko …

… da je človek človeku volk in da kolektivni subjekt, država, tako rekoč ne obstaja. Če se pomudiva še pri vlogi medijev. Mediji so po definiciji posredniki in zdaj smo, da bi ohranjali stike, še bolj odvisni od njih. Pokazal se je pomen dobre obveščenosti s preverjenimi in pravočasnimi informacijami. Hkrati pa smo v medijih poudarjali pomen družabnih omrežij, da bi ljudje ob spoštovanju ukrepov vendarle ohranjali stike. Družabna omrežja potrebujemo, čeprav vemo, da so za zdravje in dobro informiranost prav tako nevarna.

Družabna omrežja so dvorezen meč. Po eni strani nam seveda pomagajo ohranjati stike z ljudimi, s katerimi bi jih, še zlasti ta hip, težko ohranjali. Po drugi strani so izenačila pomembnost informacij, relativizirala mnenja, da so vsa postala enakovredna; mnenje Francke s Facebooka je postalo enakovredno znanstvenemu, zdravstvenemu strokovnjaku, ki podaja interpretacije in daje praktične nasvete, kako ravnati v primeru koronavirusa. 

Hkrati se na družabnih omrežjih znajde množica bizarnih in zanimivih primerov, kaj naj bi pomagalo v boju proti virusu: od tetovaže različnih številk s kabalističnimi, pitagorejskimi rešitvami do različnih teorij zarote, ki trdijo, da naj bi virus prišel iz kitajskih laboratorijev in ne iz netopirskih jam, itn. V tem oziru se pokaže ne samo pomen in odgovornost medijev. Če se vrnemo na izhodišče pogovora, pokazal se je pomen, ki ga imajo vlade pri obvaldovanju položaja. Pomembne so razlike med tistim delom Evrope, ki je ohranil socialno državo, ter Anglijo, ZDA ali celo Italijo, ki je doživela brutalno privatizacijo zdravstva. Vidimo, kakšen pomen ima javno zdravstvo v krizni situaciji za dobrobit vsega prebivalstva.