Film je predvsem korektna značajska študija zasvojenca kot človeka, ki je v preteklosti doživel travmo in je zato zdrsnil v brezno odvisnosti.
Jack Cunningham je gradbeni delavec. Pije pred službo, med njo in po njej. Angleški naslov filma je The Way Back, kar pomeni “dolgo tega” ali “nekoč”. In prav preteklost in z njo povezana bolečina, ki nikakor noče izzveneti, čeprav jo protagonist od jutra do večera skuša omrtvičiti z litri piva in žganja, je osrednja tema filma. Moram dodati, da je slovenski prevod naslova, čeprav utegne gledalca najprej malce zbegati, ustrezen, saj Jacku kot nekdanjemu obetavnemu košarkarju poznejše življenje “zunaj igrišča” ne gre dobro od rok.
Scenarij Brada Ingelsbyjaprotagonista predstavlja počasi. Začnemo ga spoznavati na zahvalni dan v družinskem krogu s pločevinko piva v roki. Njegov pogovor s sestro Beth nam pove, da ima težave ne le z alkoholom, ampak tudi z obvladovanjem jeze. Ko je soočen z njenimi vprašanji o smiselnosti svojega početja, izgubi nadzor nad sabo. Izvemo še, da sestra ostaja v stiku z Jackovo nekdanjo partnerko, ki je sam trezen ne more poklicati. Ker je njegova družina prijazna in razumevajoča, se gledalec začne spraševati, kaj ga muči in sili v odvisnost od alkohola.
Adut filma je Ben Affleck in kdor pozna njegovo življenjsko zgodbo, ve, da je tudi on prijateljeval z alkoholom. Njegovo zasebno življenje je že večkrat zasenčilo filmske uspehe ter na drugi strani številne polomije in slabe odločitve. Film Izven igrišča gre zato razumeti kot njegovo vrnitev in nekakšno odrešitev: v intervjujih je namreč večkrat poudaril, da je bilo oblikovanje vloge zanj izkušnja katarze. Ben Affleck je tudi edini igralski adut filma, saj preostalim likom ni posvečeno dovolj pozornosti, njihov značaj, življenjska zgodba, motivacija, vse ostane bolj ali manj neznano, saj so samo statisti v Jackovi oziroma Benovi zgodbi. Film je scenaristično nedodelan, saj poleg likov ostanejo nedorečeni ključni položaji, v katerih se znajdejo. Denimo Jackova odločitev, da z danes na jutri, potem ko je spil litre piva, sprejme povabilo nekdanje šole, v kateri je blestel kot igralec, in postane trener košarkarskega moštva.
Jackov odnos z ženo, s katero se je (ali se ni) ločil, ter njegovi odnosi s sotrpini iz bara, v katerega zahaja vsak večer, so samo nakazani. Tudi Jackova metoda treniranja se zdi površna. Zdi se, kakor da mora fante le dobro nadreti in v neoporečnem razpoloženju katoliške šole uporabiti nekaj kletvic in motivacijskih floskul, da iz nekoliko razposajenih fantov naredi dobre igralce in odločne mlade moške.
Medtem se sam vse bolj potaplja v alkoholne hlape. Jackova pijača je njegov najboljši prijatelj in glavni filmski rekvizit. Kamera pozorno ujame rituale hlajenja, trepljanja in odpiranja pijače; in v prvi polovici filma dogajanje ogrne v turobne barve. Še kalifornijske s soncem obsijane palme so videti žalostno; tako globoka je Jackova stiska. Hkrati je v javnosti precej dobro delujoč pivec, pijačo si pred delom na gradbišču natoči v termovko in ne kaže ne svoje stiske ne svoje zasvojenosti. Naj dodam, da smo pred leti videli bolj prepričljivo dramo o žalujočem in trpečem moškem, Manchester by the Sea, s Caseyjem Affleckom, Benovim bratom v glavni vlogi.
Če sklenem: Izven igrišča ni toliko športna drama o ekipi, ki z dobrim trenerjem izkoristi svoje potenciale. Je predvsem korektna značajska študija zasvojenca kot človeka, ki je v preteklosti doživel travmo in je zato zdrsnil v brezno odvisnosti. Mogoče so seveda še drugačne zgodbe. Ena od teh, film Lepi fant iz leta 2018, predstavi morda še nekoliko bolj realno podobo zasvojenosti. Ta namreč lahko nastane tudi brez posebnega razloga, ki bi jo racionaliziral in opravičeval.
