Knjige

Shulamith Firestone: Dialektika spola

Prevedla Katja Čičigoj; Ljubljana : Založba cf, 2019

dialektika-spola
Shulamith Firestone: Dialektika spola
foto: Založba cf

Ko je na pogrebu Shulamith Firestone leta 2012 njen brat Ezra obžaloval, da se ni bila sposobna poročiti in zaploditi otrok, ki bi zanjo skrbeli v starosti, je sestra Tirza, rabinka reformistične judovske kongregacije, odvrnila, da je bila Shulamith vzornica judovskim ženskam in dekletom vsepovsod; otroke je imela, saj je vplivala na tisoče žensk. “Sem, kdor sem, in veliko žensk je to, kar so, zaradi Shulie,” je dodala.

Avtorica Dialektike spola, enega osrednjih dokumentov radikalnega krila feminističnega gibanja sedemdesetih let v ZDA, je izšla iz aktivističega konteksta. Tega zelo lepo opisuje tudi Katja Čičigoj v obsežnem in poglobljenem spremnem zapisu Dialektika spola v Dialektiki spola: od »naravne« spolne delitve k družbeni osvoboditvi, iz katerega je vzeta tudi zgoraj opisana anekdota. Kot trdi avtorica spremne besede, in sklicujoč se na Alice Echols v knjigi Daring To Be Bad: Radical Feminism in America, »se je avtonomno feministično gibanje v ZDA začelo kot odziv na seksizem nove levice«. Številne pionirke gibanja, tudi Shulamith Firestone ali »bakla« oziroma »ognjena krogla«, kot so ji zaradi ognjevitosti pravile kolegice, so bile dejavne v črnskem in v študentskem gibanju. Kasneje je Firestone hipijevsko generacijo odločno kritizirala. Zavrnila je, da lahko ustanavljanje izoliranih komun s “svobodno” spolnostjo, konzumiranje drog in izogibanje produktivnemu delu in potrošnji zamaje temelje patriarhalne družine, ki žensko opredeljuje kot »bitje druge vrste«. V Dialektiki spola torej beremo o tem, kako se v družbi proizvaja seksizem.

V filmu Shulie, ki ga je leta 1997 posnela Elisabeth Subrinin, ki ga je bilo lani mogoče videti tudi na festivalu Mesto žensk (2019), Shulamith Firestone pravi: “Ni mi dovolj, da živim in umrem; /…/ Vseskozi razmišljam, imam dvaindvajset let in kaj sem naredila v življenju? /…/. Hočem svet, v katerem lepota in moč ne bosta navzoči le občasno, tu pa tam, ampak vseskozi, v vsaki besedi, v vsaki potezi čopiča.” Tri leta kasneje se je njena »ognjevitost« preselila v “zagovor feministične revolucije”. Leta 1970, ko je knjiga izšla, Shulamith Firestone ni bila več članica nobene skupine in se je za vselej odpovedala aktivizmu. Za njo so bile že zahteve kot dostop do splava in kontracepcije, večja udeležba v politični organizaciji, pravna reforma institucij zakona in ločitve itd.. Medtem pa je, kot v spremnem tekstu piše Katja Čičigoj, izdaja Dialektike sprožila malo revolucijo v založniški hiši, kjer je knjiga izšla: zaposlene na založbi so začele spraševati, zakaj zasedajo mesta tajnic, administratork in predvsem, zakaj prejemajo nižje plačilo od moških.

Knjiga Dialektika spola je bistveno prispevala h gibanju za žensko osvoboditev v ZDA, čeprav je Shulamith Firestone poudarjala politično kontinuiteto z najbolj radikalnimi feminističnimi strujami. Še pred razcvetom črnskega in lezbičnega feminizma je pozornost usmerila tudi na druge oblike zatiranja. Rasizmu in zatiranju otrok je posvetila posebni poglavji.

Analizo zatiranja žensk je, kot piše tudi Katja Čičigoj v spremni besedi,  razumela kot razširitev in radikalizacijo historičnomaterialistične analize. V poglavju Rasizem – seksizem družine človeka rasna razmerja v ZDA primerja s preigravanjem spolno zaznamovanih ojdipskih družinskih vezi. Temelj vseh družbenih antagonizmov je po njenih besedah mogoče najti v spolnih antagonizmih. o čemer piše tudi avtorica spremnega zapisa Katja Čičigoj. Na tej osnovi je Sulamith Firestone subvertirala tudi marksistično razumevanje; piše, da je spolna dialektika “baza” kulturne in ekonomske “nadstavbe” družbe. Kasneje so ji ta zdrs očitali, toda Dialektika spola, Zagovor feministične revolucije je otrok svojega časa. Radikalni feminizem sedemdesetih let je spolno zatiranje razumel kot temelj vsakršnega zatiranja.

Knjiga je posebna tudi zaradi eseja Dol z otroštvom, v katerem avtorica trdi, da o osvoboditvi žensk ni mogoče govoriti, ne da bi hkrati obravnavali osvoboditev otrok. Srž zatiranja ženske tvori njena vloga nosečnosti in skrbi za otroke. Analize moderne jedrne družine, ki se je postopoma razvijala od 14. stoletja naprej, so tako izjemno dragocene. Cilj je dokazati, kako deluje kult otroštva, ki je sistem “pokroviteljstva”. Za Shulamith Firestone pomeni popolno pravno, ekonomsko, družbeno, in politično odvisnost otrok od odraslih. Zavzema se za “popolno vključitev žensk in otrok v družbo”, kar pomeni tudi ukinitev obveznega šolstva, vključitev otrok v produktivno delo. Otroci, tako kot ženske, ne bi bili več razumljeni kot “podaljšek jaza” staršev. Skrb zanje pa ne bi bila več primarna naloga žensk, temveč celotne družbe.

Radikalni feminizem pogosto napada institucijo poroke in jedrne družine kot točke zatiranja žensk, redko pa gre tako daleč, da bi mislil na korenito družbeno reorganizacijo reproduktivnega dela. V Dialektiki spola najdemo tisto, česar ne bomo našli nikjer drugje: da zatiranje žensk izhaja iz njihove reproduktivne vloge v “biološki” družini. Po mnenju avtorice bi se ženske z ukinitvijo biološke reprodukcije s pomočjo tehnologije osvobodile reproduktivne vloge. Predpostavka, da je narava problem, tehnologija pa rešitev, kot navaja tudi Katja Čičigoj, je bila kasneje večkrat kritizirana. Reproduktivne tehnologije so prinesle kvečjemu večjo privatizacijo reprodukcije, ne pa razcveta osvobojene seksualnosti. Napačno razumevanje vzročne zveze med tehnologijo in družbenimi odnosi, saj tehnologija ni tista, ki lahko spreminja družbene odnose, temveč nasprotno, pa ni razlog, da bi zavrnili to navdihujoče delo.