Slovenskim prevajalcem je s poslovenjenim naslovom znova uspelo promovirati tisto plat filma, proti kateri se ta – vsaj na načelni ravni – bori: seksizmu in zlorabam na delovnem mestu.

Televizijska postaja Fox News je pri nas nedvomno veliko slabše poznana, kot na eni strani zvrstno sorodni CNN, na drugi pa sestrska postaja Fox Movies. A za potrebe tega kratkega zapisa do dovolj, če povemo, da opravlja podobno funkcijo, kot jo pri nas opravlja Nova24TV. Skratka, vlogo televizijskega glasnika konservativne politične opcije. Ali, če navedemo nekaj primerov iz njene zgodovine, tiste televizijske postaje, kjer svoje mlade gledalce opozarjajo, da je lahko Božiček le »bel«; kjer se brez zadržkov širi skrajna islamofobija; kjer žrtev, če je temnopolta ali ženskega spola, nikoli ni le žrtev, pač pa vsaj še potencialni, če ne celo dejanski storilec kaznivega dejanja. In nenazadnje, kjer so ambiciozne novinarke s svojim udejanjanjem ideala »ženstvenosti«, torej nošnjo oprijetih oblek z izrazitim izrezom ter visokih pet pravzaprav pomagale institucionalizirati spolno nadlegovanje na delovnem mestu.

In tako se na prvi pogled zazdi, da si je nov hollywoodski izdelek, film One so bombe, ki poskuša te antijunakinje, novinarke Fox Newsa, prikazati kot junakinje boja za pravice ženske na delovnem mestu, zadal praktično nemogočo nalogo! No, vsaj sam sem si pred odhodom v kinodvorano pričel zastavljati ta vprašanja. Namreč, le kako bo ta bitja z ledenim nasmehom in neomajno ambicijo, ki so s svojim delom za skrajno konservativno politično opcijo toliko let pravzaprav vzdrževale spolno nadlegovanje na delovnem mestu, film prikazal kot borke za odpravo tega? Kako se bo lahko sodobna, samostojna ženska, sploh poistovetila s temi »konservativnimi pošastmi«?! No, jasno je, da Hollywood seveda ni naiven – vloge je dal zasesti igralkam, ki so se postavile v prve vrste boja proti seksizmu in spolnim zlorabam v profesionalnem okolju, igralkam, kot sta Charlize Theron, ki igra zloglasno voditeljico Megyn Kelly, ter Nicole Kidman, ki utelesi novinarko in komentatorko Gretchen Carlson. Nov korak proti temu, da bi se gledalci vsaj delno poistovetili, če že ne vzljubili omenjenih likov, je nedvomno tudi neposredni nagovor gledalca, tisto rušenje četrtega, sicer nikoli vidnega zidu v hollywoodski produkciji, do katerega ne pride prav pogosto. Zdi se, kot da bi jih hotel film na nek način posrkati v razkrivanje skrivnosti, jih narediti za soudeležence in s tem pridobiti na svojo stran. Pa vendar, kljub vsem tem očitnim »trikom« sodobnega Hollywooda, da bi si pridobil gledalca, je tistega najdrznejšega in najbolj temeljitega naredil scenarist, ko je tretjo veliko igralko, Margot Robie, postavil v vlogo namišljenega lika, žrtvenega jagnjeta, ki uteleša vse tiste ženske, ki so na delovnem mestu doživele zlorabo. In prav dejstvo, da je ni konkretno definiral, ter da ji je namenil nedvomno najsilovitejši prizor filma, tisti njenega obiska pri šefu, Rogerju Ailesu, nekako reši celotni film.

V zaključku velja pripomniti, da je slovenskim prevajalcem s poslovenjenim naslovom znova uspelo promovirati tisto plat filma, proti kateri se ta – vsaj na načelni ravni – bori: seksizmu in zlorabam na delovnem mestu.

Denis Valič