Avtorica ocene: Miša Gams
Bereta Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Maribor : Litera, 2019
Romaneskni prvenec Mitje Čandra Slepec je, presenetljivo, izšel v nakladi tisoč izvodov, kar pomeni, da cilja na širok nabor bralcev. Roman v katerem nas Čander vodi v svet osebe, ki ni popolnoma slepa, a ima vid močno omejen, je zanimiv prikaz težav, s katerimi se sooča tako v zasebnem, družinskem življenju kot na poslovnem področju. Protagonist se namreč znajde v položaju, ko mora kot novopečeni očka pomagati ženi pri vzgoji hčerke, ob tem pa se iz književnega urednika prelevi v državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade in med drugim zasnuje vizionarski projekt “Slovenija 2100”. Projekt, ki od samega začetka vsebuje pridih ironije, saj je uresničitev preložena v daljno prihodnost, ko njegovi snovalci ne bodo več med živimi, je od vsega začetka obsojen na propad. Mediji mu namreč med drugim očitajo izogibanje javnim naročilom in plačevanju davkov ter neekonomično oz. netransparentno porabo finančnih sredstev. Protagonist z nekakšnim prezirom ugotavlja, da so ljudje preveč občutljivi, ko je v igri davkoplačevalski denar:
“Tudi če jih drugo ne zanima, jim ni vseeno, kaj se jé in pije na njihov račun.” / … / “So jetrca za davkoplačevalce bolj sprejemljiva kot ribe? Kot bele ribe gotovo. Hišno vino je primernejše kot buteljčno in štrudelj vsekakor primernejši kot zaherica.”
Skupaj z za lase privlečenim projektom, ki omogoča začasno projektno delo le kopici njegovih prijateljev, ki jih skopo imenuje filozof, sociologinja, informatik in kustos, se njegovo življenje začne sesuvati kot hišica iz kart tudi na drugih področjih. Žena se s hčerko preseli k materi, saj ji je invalidni soprog v breme, poleg tega pa ta vse bolj podlega šarmu sošolke in alkoholu. Ko samega sebe že prepriča, da lahko zaživi povsem samostojno življenje, ne da bi kogarkoli potreboval za pomoč, se pomotoma zaklene v delovno sobo, iz katere ga šele naslednji dan reši žena. Ko pa se mu zaradi nemarnosti zamaši straniščna školjka, se v trenutku spremeni v razvajenega otroka, ki kliče na pomoč starše. Čander je pri skiciranju svojega protagonista neusmiljen. Prikazuje ga kot koristoljubno in dvolično bitje, ki se predstavlja za invalida, ko mu to zaradi okoliščin in socialnih bonitet ustreza, v preostalem času pa se pretvarja, da se ne razlikuje od drugih. Ob najbolj ključnih trenutkih, ko bi moral stati za svojimi odločitvami in dejanji, se skriva pred javnostjo, po drugi strani pa se ji predstavlja s stereotipnimi govori in monologi na temo nedoločljive prihodnosti. Zdi se, da mu je najbolj zvest prijatelj človek, ki je nonšalantno poimenovan Pesnik in ki mu vedno ob pravem trenutku nastavi ogledalo.
Med branjem romana nam najbolj padejo v oči dialogi, ki jih Čander izpostavlja v ločenih odstavkih, označenih zgolj z alinejami. Prav ti dialogi razbijajo besedilo na dinamične dele in vnašajo duhovitost. Tak je npr. pogovor med protagonistom in zdravnico, ki mu gre na roke pri urejanju rente za invalidnost:
“Zatopila se je v dokument, jaz pa sem obsedel na drugi strani mize in zrl v rumeno mapo svoje kartoteke
– Odlično, je naenkrat vzkliknila, slepi ste!
– Kako mislite, da sem slep?
– Ja, slepi ste! Imate zgolj pet odstotkov vida, to pa v medicini že velja za popolno slepoto. Zgolj ostanki vida. Ste stoodstotni invalid! Pripada vam najvišja renta.”
Realističen stil pripovedi od časa do časa prekinjajo nadrealistični in groteskni segmenti, npr. ob opisovanju sodobnih umetniških akcij, na katere protagonist in župan naletita med sprehodom po mestu:
“In res smo po starih ulicah mestnega središča videvali mnoga čudesa. Čistilca čevljev, ki v resnici ni bil čistilec čevljev, ampak umetnik, ki je tako protestiral zoper mizeren socialni status mnogih neodvisnih umetnikov. Intelektualne kurbe, ki so za plačilo vabile na pogovor v odslužene gondolske kabine. Veliko omaro s predali, ki niso bili predali, ampak postelje za priložnostno prenočevanje. Pisoarje za pse.”
Mitja Čander s tovrstnimi opisi kaže na prepad, ki je že zdavnaj zazeval med umetniki oz. ljudmi, ki se nahajajo zunaj institucij ter tistimi, ki delajo na najvišjih položajih v javni upravi. Čeprav je protagonist nenehno z eno nogo v svetu umetnikov, z drugo pa v svetu spolitiziranih birokratov, je še zmožen zavzeti samoironično distanco in prepoznati potrebo po združevanju, ki jo imajo eni in drugi. Lahko rečemo, da je Slepec roman o videnju, o tem, kako videnje še ne pomeni védenje in kako smo ljudje pravzaprav slepi, da ne prepoznavamo potreb soljudi, ki soustvarjajo družbo. Slepi pa smo tudi v tem, da smo nenehno vpeti v obžalovanje preteklosti in v utopične predstave prihodnosti, namesto da bi živeli tukaj in zdaj.
