Avtor recenzije: Milan Vogel
Bere Jure Franko.
Ravne na Koroškem : Občina Ravne in Prežihova ustanova, 2019
Podoba o “Prežihovih pobih” je dopolnjena s knjigo Ddr. Alojzij Kuhar, zamolčani rodoljub, ki sta jo napisala temeljit poznavalec življenja in dela vseh štirih preških fantov Mirko Osojnik in Bojana Verdinek. Alojzij ali Lojz, kot so ga klicali, je bil rojen leta 1895, dve leti za Lovrom ali Vorancem, za njim pa sta bila še brata Avgust in Ivan, ki so ga Nemci leta 1944 v bližini domače hiše ustrelili. Postal je duhovnik, torej pravo ideološko nasprotje komunista Voranca, toda to njunih bratskih odnosov ni motilo. Kot je bilo ob njegovi smrti leta 1958 v Bridgeportu v Ameriki, kjer je tudi pokopan, zapisano v Koroškem fužinarju, ki ga je urejal njegov brat Avgust, je Vorancu, kateremu je poslal več nahrbtnikov zdravil, namignil, da bo treba misliti na poslednje olje, a se je ta zasmejal, “da bo to reč že opravil, kadar bo Lojz stopil v partijo”.
Knjiga Ddr. Alojzij Kuhar, zamolčani rodoljub je zbir dosedanjega vedenja in na novo odkritih podatkov o njem. V slovenski emigraciji se je o njem pisalo že prej. V šestdesetih letih je Ruda Jurčec v Argentini v trilogiji Skozi luči in sence spregovoril o njegovih letih v Parizu, kjer je doktoriral iz diplomatskih ved, in njegovem uredniškem obdobju pri časniku Slovenec, pri katerem je bil deset let zunanjepolitični urednik. Pri nas je Alojzij Kuhar prišel “v javnost” šele na začetku devetdesetih let, ko je bil leta 1993 v Kotljah organiziran simpozij in je ob tem izšel obsežen zbornik o njem.
Najobsežnejše poglavje Od zibeli do groba govori predvsem o njegovem vsestranskem delu duhovnika, politika in predvsem rodoljuba. Začel je že kot kaplan v Črni na Koroškem, kjer je bil po razpadu Avstro-Ogrske med ustanovitelji Narodne garde, leta 1919 je odštel na študij v Pariz in je delal pri dr. Lambertu Erlichu, ki je bil član srbsko-hrvaško-slovenske mirovne delegacije, nato pa je na jugoslovanskem veleposlaništvu sprejel skrb za jugoslovanske, pozneje pa predvsem za slovenske emigrante. Močno je bil vključen v Slovensko ljudsko stranko in je veljal za naslednika dr. Antona Korošca. Bil je dopisnik Slovenca za Francijo in Anglijo. Na dopustu doma leta 1929 ga je pretresla novica, da je Voranc komunist in naslednje leto se je, kot je sam zapisal, tudi zaradi tega vrnil v Slovenijo in postal zunanjepolitični urednik pri Slovencu.
Novo življenje se je zanj začelo po državnem udaru v Beogradu leta 1941. Slovenska ljudska stranka se je začela pripravljati na vojne razmere in je štiri zastopnike poslala v tujino, med njimi tudi Alojzija Kuharja. Pred odhodom iz Ljubljane je po radiu, kjer je imel redne in zelo poslušane govore, pozval Slovence k slogi. Prek Beograda, Grčije, Egipta, Palestine in Atlantika je z nekaj člani jugoslovanske vlade in skupino drugih beguncev prišel v Anglijo. Zanimiv dogodek na tej poti je sestanek begunske vlade v Tartuju v Izraelu, na katerem so Srbi in Hrvati drug drugega obtoževali za razpad Jugoslavije, Slovenci pa presenečeni izvedeli, da je bila Ljubljanska pokrajina priključena Italiji in da se je šel dr. Marko Natlačen v Rim poklonit Mussoliniju. Napisali so ostro izjavo, najbolj oster pa je bil prav Kuhar za Radio Kairo. V Londonu je bil v službi pri jugoslovanski emigrantski vladi in ta ga je oktobra 1941 imenovala za ambasadorja pri poljski emigrantski vladi. V svoji avtobiografiji piše, da je v Londonu počel marsikaj, najbolj odmevni pa so bili njegovi govori na radiu BBC leta 1944, v katerih je nagovarjal domobrance, naj odložijo orožje in se pridružijo Titovi vojski. Želel jih je rešiti, saj je vedel za teheranski dogovor, da bodo vse, ki jih bodo zajeli z nemškim orožjem in v nemških uniformah, vrnili njihovim uradnim vladam. S tem se je močno zameril večini članov SLS, čeprav je govoril, da ni želel propagirati za Tita, marveč samo rešiti zapeljane fante, ki so prisegli Hitlerju. Govori so v knjigi tudi objavljeni, kakor tudi odmevi nanje. Po vojni je pretrgal vse stike s politiko in na Cambridgeu doktoriral z zgodovinsko temo o pokristjanjevanju Slovencev.
Pomemben del svojega življenja po letu 1950 je Alojzij Kuhar preživel v Ameriki kot vodja tiskovnega urada pri Odboru za svobodno Evropo za begunce iz Jugoslavije. Zadnja leta je preživel bolehen in z nenehno, a neuresničeno željo, da bi se vrnil na Preški vrh.
V poglavju Med kladivom in nakovalom so zbrani zapisi, ki Alojzija Kuharja osvetljujejo tudi iz drugih zornih kotov, med drugim govorijo o koreninah politične naravnanosti bratov Kuhar, njegovi hrepeneči navezanosti na Prežihovo bajto, prevodu disertacije Pokristjanjevanje Slovencev in nemško-slovanski etnični meji v vzhodnih Alpah v slovenščino in o Milesovem poročilu, s katerim je bila zapečatena usoda Koroških Slovencev, poseben zapis pa sta si zaslužila odnos med Krekom in Kuharjem ter njun pogled na slovensko domobranstvo. Izredno zanimivo in v več pogledih pomembno in zato prepotrebno knjigo zaključuje poglavje o Kuharjevem rokopisnem gradivu, v katerem soavtorica Bojana Verdinek obravnava njegovo korespondenco v obliki voščilnic, razglednic in dopisnic, pa tudi govorico njegovega rokopisa, kot so pozdravi in način podpisovanja.
