Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Lidija Hartman.
Prevedla Špela Vodopivec; Ljubljana : Umco, 2019
V zadnjih nekaj desetletjih so strokovnjaki z različnih področij knjigi že večkrat »prižigali svečo«, Češ da jo bodo magnetofon, televizija, računalnik in še bolj izpopolnjeni elektronski mediji, povezani v svetovni splet, odrinili na smetišče zgodovine. Pa se te napovedi nikoli niso izpolnile. Naprave so knjigi najprej odščipnile nekaj deleža v celoti časa, ki ga ljudje posvečamo učenju, preživljanju prostega časa in drugim dejavnostim, a si je knjiga vsaj del izgubljene pozornosti spet povrnila. V našem času jo vse bolj razširjeni, uporabniku prilagojeni komunikacijski pripomočki z zasloni in številnimi priključki in še nedavno neslutenimi možnostmi povezovanja resneje ogrožajo kot kdaj prej. Toda še vedno se najdejo tudi raziskovalci, ki ne preučujejo le preteklosti knjižne civilizacije, temveč razmišljajo tudi o njeni vlogi v sedanjosti in prihodnosti.
Nemški filozof in literarni kritik Martin Puchner, predavatelj na Harvardu, je eden najuglednejših med njimi. Je soavtor monumentalne Svetovne zgodovine literature v šestih delih pa tudi avtor pred dvema letoma napisane knjige Napisani svet s podnaslovom Kako so zgodbe oblikovale ljudi, zgodovino in civilizacije. Poljudno in s sodobnimi publicističnimi prijemi napisano delo je sprehod skozi duhovno zgodovino človeštva, kakor jo je sooblikovala knjiga kot medij sporočanja in povezovanja v najširšem pomenu besede, torej tako glinena ploščica, palmov list in v kamen vklesan zapis kot tudi papirusni ali pergamentni zvitek, kodeks ter tiski vseh vrst in digitalni jeziki našega časa. Pri tem se avtor ne postavlja v vlogo učene avtoritete, ampak bralčevega sogovornika in sopotnika skozi prostor in čas. Vseskozi daje tudi čutiti, da je to pot najprej opravil sam, od ene do druge zibelke pisne kulture na vseh koncih sveta, ne pa predvsem s stikanjem po muzejih in knjižnicah ter prečesavanjem in prepletanjem spoznanj raziskovalcev. Nekatere sicer navaja, vendar z njimi ne razpravlja, temveč sledi svoji rdeči niti. Z njo je povezal zgodovino knjige v različnih formatih od Aleksandra Velikega, ki je ob zglavju vedno imel bodalo in darilo svojega učitelja Aristotela – skrinjico s Homerjevo Iliado, do fenomena našega časa, Harryja Potterja. Med tema mejnikoma je Puchner posvetil veliko pozornosti še Asurbanipalu, kralju vesolja, častilcu epa o Gilgamešu, pa nastanku Biblije, prvega svetega spisa, prvemu ženskemu in nasploh prvemu romanu Princ in dvorne gospe, Šeherezadini Tisoč in eni noči, majevskemu Popolvuhu ter Don Kihotu, s katerim je Cervantes odplačeval dolg za odkupnino alžirskim piratom, ki so ga zajeli po bitki pri Lepantu. Ob tem romanu so se prvič v večji meri pojavile tudi piratske izdaje ter z njimi vprašanje avtorskih pravic in odvisnost avtorjev od strojev. Zlasti tiskarniških.
Med posledicami vpliva Komunističnega manifesta, ki je, presenetljivo, naletel na ugodna tla zlasti v državah brez proletariata, Puchner navaja tudi Stalinovo preganjanje Ane Ahmatove, ki si svojih pesmi ni upala zapisati, temveč si jih je s pomočjo prijateljic vtisnila v spomin, ter preboj Solženicinove resnice o trpljenju v sovjetskih gulagih. Te in še nekatere druge teme in zgodbe je znal sijajno povezati v mrežo posameznih stopenj razvoja pisav, pisalnih podlag, tiska in distribucije, da bralec lažje razume njihovo soodvisnost. Na primer: »Širša dostopnost knjig, ki jo je omogočil tisk, je spodbujala opismenjevanje, pismenost pa je spodbujala povpraševanje po knjigah … Pisanje je spremenilo način, kako so ljudje gledali na svet okoli sebe in ustvarjali zgodovino. Iznajdba pisave deli človeško evolucijo na čas, ki ga razumemo le skromno, in na čas, v katerem lahko dostopamo do misli drugih ljudi. …« Najdemo pa tudi zelo zgovorno misel: »Zgodovina knjig je zgodovina požigov knjig – kar je dokaz, kakšno moč imajo napisane zgodbe.«
Avtor se je posvetil tudi razvoju tiska, pri čemer pa Gutenberg ni bil prvi, kot je večkrat slišati. Kitajska Diamantna sutra je nastala že leta 868, pa tudi tisk s premičnimi črkami so v Koreji razvili pred njim. Vendar je Gutenberg prvi v Evropi dojel in znal uporabiti moč hitrejšega širjenja besedil s pomočjo tiskarskih strojev. To so dobro razumeli tudi drugi reformatorji, medtem ko je bil tisk za katoliško cerkev dolgo le pripomoček za razmnoževanje obrazcev za odpustke. V spopadu, ki se je kmalu razplamtel v dotlej najbolj dolgotrajno in krvavo vojno na stari celini, je imel– poleg smodnika in kompasa – posredno veliko vlogo še en ključni kitajski izum: papir. Njegovega pomena so se na Vzhodu očitno zavedali, saj je trajalo več stoletij, preden so jim arabski trgovci ukradli skrivnost in jo prenesli v Evropo.
Daleč sega tudi Puchnerjevo razmišljanje o pomenu temeljnih besedil: »Nekatera so se razvila v svete spise,« piše. »Ti so imeli vse lastnosti temeljnih besedil in še nekaj več: privezali so ljudi nase, zahtevali so poslušnost in pokorščino«. Z zapisom biblijskega besedila na zvitke se je prvič zgodilo, da so ljudje častili boga v obliki besedila.
Kadar so temeljna besedila postala temelj verskih dogem in v medsebojnih stikih narodov in religij povod za spopade za prevlado, so po eni strani širila kulturo in civilizacijo, po drugi, velja zlasti za nespravljive monoteistične religije, pa uničevanje in neskončno prelivanje krvi. Najhuje je bilo, kadar so se spopadi zgolj zaradi odtenkov in manjših odklonov razvneli znotraj skupne ideje. Ne le v preteklosti, tudi v ponekod še živi sedanjosti nedemokratičnih tiranij 21. stoletja.
