Knjige

Janez Bogataj: Z Valvasorjem za mizo

Ljubljana : Hart, 2019

valvasor
foto: Hart

V iztekajočem se letu, polnem pomembnih obletnic, je 330. obletnica izida Slave vojvodine Kranjske, najpomembnejšega dela polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, vzbudila razmeroma malo pozornosti. Pravzaprav je do jeseni ostala malone spregledana. Poleg razstave v Slovanski knjižnici v Ljubljani in nekaj manjših priložnostnih prireditev jo je najbolj opazno zaznamovala monografija etnologa Janeza Bogataja Z Valvasorjem za mizo. Že naslov, še bolj pa podnaslov, Prehranska kultura na Kranjskem v 2. polovici 17. stoletja, pričata, da gre za še eno tematsko monografijo s podpisom najboljšega poznavalca kulinarične in gastronomske dediščine na slovenskih tleh.

Dandanes se zdi samoumevno, da je baron Valvasor počel, kar je počel, in da je izjemna zakladnica njegovih raziskav vojvodin Kranjske in Koroške ter drugih, predvsem naravoslovnih področij, v več razkošnih knjigah na voljo vsakomur. Pri tem pa se bolj kot ne pozablja, da je avtorja in založnika, potem ko je moral leta 1689 poravnati račune tiskarju v Nürnbergu, to veliko delo spravilo v hude denarne težave. Prodati je moral grad Bogenšperk z grafično delavnico in knjižnico vred in se preseliti v hišo v Krškem. Kranjski deželni stanovi takrat žal niso pokazali posluha za odkup grafične zbirke, v kateri so tudi Dürerjeva, Cranachova in Rembrandtova dela, tako da je končala v zagrebški Metropolitanski knjižnici. Faksimile zbirke, razporejene v 18 razkošnih knjig velikega formata, je pod okriljem Fundacije Janez Vajkard Valvasor pri SAZU v letih 2000–2008 s sodelavci pripravil Lojze Gostiša. Kot Iconotheca Valvasoriana je izšla v nakladi 100 oštevilčenih kompletov.

Valvasorjevi zanesenjaški požrtvovalnosti se je leta 1835 v pesmi Kranjski Plutarčik poklonil Prešernov sodobnik, duhovnik in jezikoslovec Jakob Zupan. Zapisal je: Za Krajno premožen, / Za Krajno učen, / Za Krajno ubožen, /Za Krajno rojen. // Kar Greki so znali, / Kar Lahi od nje, / Kar drugi pisali, / Vse Valvasor ve.

Na Valvasorjevo knjižno in grafično delo so se sklicevali že pisci v 18. in 19. stoletju, obilno pa ga navajajo tudi današnji zgodovinarji, naravoslovci, etnologi in drugi. V zapisih ter risbah in skicah neutrudnega popotnika sicer ne vidijo več zanesljivega vira – Valvasor je namreč še verjel v čarovnice in je rad pretiraval – temveč jih uporabljajo kot slikovito ilustracijo svojim dognanjem. V tem pogledu so njegova dela neizčrpen vir vednosti o naravi in življenju na ozemljih, poseljenih s Slovenci. V novejšem času je Valvasorja širši javnosti še bolj približal prevod celotne Slave, ki sta ga opravila Božidar in Primož Debenjak.

To izdajo je imel pred seboj profesor Janez Bogataj, ko je iz posameznih zvezkov luščil krajše in daljše odlomke, v katerih Valvasor omenja svoja odkritja in izkušnje, ki se tako in drugače nanašajo na prehransko kulturo na Kranjskem v 2. polovici 17. stoletja. Navaja njegove omembe poljedelstva in nabiralništva, gojenja domačih živali, lova in ribolova pa tudi trgovanja z živili. Izbrani opisi so večinoma tako slikoviti, da o podrobnostih pogosto povedo več kot ilustracije. Veliko govorijo o žitu, ki v nekaterih predelih uspeva bolj kot v drugih, in pri tem živo opisuje tudi slabe letine, posledico zmrzali in hladnega poletja. O letu 1686 v okolici Ljubljane piše:

»Mnogotera škoda je rodila prav suho in mršavo hčer, ki se ji pravi draginja; ta pa potem spet veliko stisko med kmeti, ki so morali prav na tesno gristi in se postiti.«  In lakota, »kot mojster med vsemi kuharji, ki začini in naredi užitne tudi najslabše jedi, jih je naučila iz zmletih vinskih tropin in najrazličnejših drugih stvari, ki so jih nekako uspeli dobiti, delati kruh, da bi umirili znotraj lajajočega psa – želodec.«

Vrli Valvasor kajpada ne poroča le o stiskah, temveč tudi o obilju v sadovnjakih in vrtovih gradov na Kranjskem, kjer so se ponašali tudi s potrebnim posodjem in priborom – čeprav so raje jedli s prsti kot z vilicami. Za več krajev na Dolenjskem, v Istri in na Krasu še pravi, da imajo več vina kot vode – s primernimi posledicami. In Bogataj ne bi bil Bogataj, če se ne bi ustavil ob omembi potice. Češ da na Kranjskem med drugim na veliko rastejo tudi orehi vseh vrst, »navadni človek pa jih ne da sušit samo, da bi jih jedel, temveč se jih tudi velika količina porabi za določeni kruh v božičnih dneh; in tak kruh se imenuje potica …«

To je le ena od prazničnih jedi, ki so po prvih omembah v Slavi preživele in v našem času dobile nove izpeljanke. V drugi polovici knjige Z Valvasorjem za mizo se Bogataj posveča še opisom vloge hrane in pijače križem po Kranjski pri krstu, poroki in pogrebu ter ob večjih cerkvenih praznikih. Za piko na i je dodal še Valvasorjeve sodbe o posameznih obrokih, jedeh pri delu in navadah pri jedi kot snovnem in duhovnem temelju življenja naših prednikov.