Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Prevedla Gregor Pobežin in Jernej Stritih; Ljubljana : Beletrina in Fakulteta za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda, 2019
Angleški interdisciplinarni teoretik, psihiater in pionir vizualne antropologije Gregory Bateson je bil rojen leta 1904, njegovo ustvarjalno in raziskovalno plodovito življenje pa se je izteklo leta 1980. Kknjiga Ekologija idej je izšla leta 1972. Za izdajo iz leta 1999 je predgovor napisala avtorjeva hči Mary Catherine Bateson, rojena v zakonski zvezi s prvo od Batesonovih treh soprog, kulturno antropologinjo Margaret Mead. Avtorjev oče je bil biolog in pobudnik genetike, sam pa se je po začetnem študiju naravoslovja odločil za antropologijo. Ker pozneje ni imel jasne strokovne identitete, kot navaja Mary Catherine Bateson, si ni pridobil udobnega poklicnega položaja in zagotovljenega dohodka, tudi sicer je, kot ga označuje hči, postal obrobnež. Kritičen je bil do patologije nacizma in fašizma ter drugih družbenih deviacij. Knjiga Ekologija idej je nekakšno intelektualno popotovanje: v njej so številne težke ideje, na katere ni mogoče naleteti nikjer drugje, pa tudi igrive ideje, ki spodbujajo nov način razmišljanja, pravi teoretikova hči Mary Catherine Bateson.
Gregoryja Batesona so zanimala različna področja: od antropologije, psihiatrije, biološke revolucije in genetike pa vse do nove epistemologije, se pravi znanosti, ki je vzniknila iz sistemske teorije in ekologije. O idejah je skušal premišljevati na novo; to drugačno in inovativno razmišljanje je poimenoval ekologija uma in ekologija idej. Poglavitni namen obsežne in vsebinsko raznovrstne knjige Ekologija idej je, kot pravi sam, utreti pot vprašanjem, ki bi si jih bilo mogoče pomenljivo zastaviti. V problemsko razvejanem delu postavlja most med dejstvi življenja in védenja ter tistim, kar danes vemo o naravi vzorca in reda.
V knjigi prevladujejo trije sklopi idej: epistemološko spraševanje in iskanje odgovorov, problematika znanosti in skrb za okolje. Za avtorja sta pomembni obe znanosti, tako naravoslovna kot družboslovna, še bolj pa ga vznemirjajo poti do ustreznih odgovorov ter pojasnjevanje in zanesljivo argumentiranje. Nenehno išče metode, merila in koncepte, pozornost torej namenja miselnim postopkom. Pomembno je njegovo antropološko preučevanje, toda Bateston je tudi filozof, logik in izvedenec za spoznavno teorijo. Antropologijo dopolnjuje z etiko in estetiko, v njegovo misel vdira tudi politika. Kot antropolog si je zadal nalogo, da bi prepoznal najvišji skupni dejavnik, impliciran v različnih človeških fenomenih. Pri tem predvideva, da so pojavi, ki so videti podobni drug drugemu, v resnici intrinzično različni. Ne zanima ga samo preprosto opisovanje, temveč nekoliko višja stopnja abstrakcije in širše posploševanje.
Razlago ponazori in popestri tudi z diagrami in risbami. Najbolj zanesljiv vir informacij so zanj podatki, zato so prav ti prvi vir navdiha in nujno znanstveno izhodišče. Najvišji cilj znanosti je povečevanje temeljnega znanja, njeno bistvo pa je pojasnjevanje stvari, ki pogosto ne zvenijo enako kot njihova imena. Okvir znanosti je na vseh področjih enak, napredek vznikne iz kombinacije različnih načinov razmišljanja. Bateson izhaja iz teorije logičnih tipov, teorije množic, kibernetike in tehnike psihoterapije. Osrednja teza teorije logičnih tipov je, da med razredom in njegovimi člani obstaja diskontinuiteta, razred torej ne more biti član samega sebe. O tem je pisal že Bertrand Russell.
Bateson je posegal tudi na druga področja. Opravljal je delo psihiatra in izražal kritičnost do nekaterih Freudovih spoznanj. Nič manj ni bil prizanesljiv do Marxa. Sodeloval je pri projektnem raziskovanju shizofrenije in alkoholizma ter ponujal iskrive pogovore, ki sodijo na področje filozofije za otroke. Poleg družboslovnega raziskovanja se je ukvarjal z marsičim drugim in na primer opazoval obnašanje kitov. Živali so bile zanj vedno znova zanimiv predmet preučevanja, vendar to še ni bilo vse. »Prva stvar je ponižnost. Ne predlagam je kot moralni princip, tako oduren mnogim ljudem, temveč preprosto kot pojem znanstvene filozofije. Ta arogantna znanstvena filozofija je danes zastarela, na njeno mesto pa stopa odkritje, da je človek le del večjih sistemov in da del nikdar ne more nadzorovati celote.« Pomembna je komponenta spajanja sistemov posameznega človeškega organizma, družbe in širšega ekosistema.
Ko je že videti, da smo Gregoryja Batesona ustrezno predstavili, nas preseneti s samokritično izjavo, češ da filozofija in antropologija nista njegovi področji in da pravzaprav ni nič kaj prida načitan filozof in prav tako ne kdo ve kako načitan antropolog, toda »preučeval sem namreč področje vplivov med zelo abstraktno in formalno filozofsko mislijo na eni ter naravoslovnim preučevanjem človeka in drugih bitij na drugi strani. Trdim, da je to prekrivanje formalnih premis in dejanskih vedenj danes izjemnega pomena.« Avtor opozarja, da sodobnemu človeku grozi uničenje okolja. Surovine tega sveta niso brez meja. Treba se bo resno zamisliti nad odnosom do narave.
Na koncu knjige Ekologija idej skušata Miran Možina in Graham Barnes v obliki dialoga odgovoriti na vprašanje, kako bi bilo mogoče razumeti Batesonovo večplastno in v marsičem težko doumljivo misel, Maja Petrović-Šteger pa se v svoji študiji poglablja v teoretikovo ekološko epistemologijo ter ima knjigo za nekakšno slovnico za preučevanje kognicije in komunikacije o svetu.
