Cats je gotovo dobra filmska priredba enega najznamenitejših muzikalov 20. stoletja, in tudi tisti, ki ga dobro poznajo, bodo v njej uživali, če so odprti za nekoliko drugačno interpretacijo.

Najnovejša filmska priredba muzikala Mačke se od prve izpred enaindvajsetih let razlikuje najprej v tem, da gre tokrat za pravi odmik od izvirne odrske postavitve. Medtem ko so bile Mačke iz leta 1998 za film prirejena glasbenogledališka predstava in se je scena zato spreminjala le, kolikor dopuščajo hitre spremembe na odru, je tokratna različica »pravi« film, kjer drugačno prizorišče ni le nakazano z nečim, kar služi kot pars pro toto. Zanimiva pa je najbrž zavestna odločitev, da London nekega preteklega časa, kjer in ko se muzikal dogaja, ni naturalističen, marveč grafična podoba spominja na filme iz sredine 20. stoletja, kjer je dobro vidno, da so pokrajina in stavbe v njej naslikane; gledalec to gotovo opazi, pa je to nekaj, kar filmu škodi? Niti ne, prej deluje kot hommage starim filmskim muzikalom iz omenjenega časa ali pa vsaj spomin nanje.

Koreografija tokratnega filma je seveda drugačna od tiste v prvem, tudi kolikor ostaja klasičen ples. Nekajkrat so ustvarjalci filma uporabili posebne učinke, npr. ko se morajo igralci po mačje plaziti po zidovih, in ti prizori so dobro uspeli. Manj uspešne so nekatere upočasnitve in podaljšave gibov, saj prej spominjajo na slabo ali staro znanstveno fantastiko, ko česa boljšega pač ni bilo mogoče doseči, kot pa na resnične mačje gibe. A tega je dovolj malo, da filmu ne naredi prevelike škode.

Bistveni del muzikala je poleg plesa seveda petje oz. glasba. Kdor dobro pozna Cats, pa naj gre za izvirni zvočni posnetek iz osemdesetih ali za soundtrack iz leta 1998, bo opazil drugačne aranžmaje, ki pa jim ni česa očitati, in tudi novo pesem, ki je lepa, a precej drugačna od ostalih v Mačkah; bolj spominja na muzikale 21. stoletja, npr. na kakšno pesem iz uspešnega Wicked. Vsebinsko je sicer upravičena, saj je zgodba tokrat povedana kot vpeljevanje nove mačke Victorie v svet čarobnih živali, ki jih je T.S. Elliot, katerega pesmi so uglasbene v tem muzikalu, imenoval »jellicle cats«; Victoria je tako dobila svojo arijo, ki je v dialogu z naznamenitejšo arijo iz Mačk, Memory – in če rečemo še besedo o tej: izvedba je zelo drugačna, kot smo je bili vajeni pri Elaine Paige, ki jo je prva zapela, a to je bila najbrž prava odločitev Jennifer Hudson, saj je le tako lahko stopila iz dolge sence omenjene.

Cats je gotovo dobra filmska priredba enega najznamenitejših muzikalov 20. stoletja, in tudi tisti, ki ga dobro poznajo, bodo v njej uživali, če so odprti za nekoliko drugačno interpretacijo.

Miha Zor