Samo Resnik, enfant terrible "slovenske pomladi", je bil trn v peti vsem, ki so po njegovem hote pozabljali in izpuščali pomembne dogodke obdobja demokratizacije in osamosvojitve
Pretekli teden smo predvajali uvodni del eseja z uredniškim naslovom: »Kdo je prijatelj in kdo sovražnik odprte družbe«. Izvirnik je bil namreč brez vprašalnega zaimka in v množini. Napisal ga je pokojni Samo Resnik, »gverilski borec za demokratizacijo Slovenije« od 80-ih let naprej. Rojen leta 1962, je prezgodaj umrl aprila 2011. Nekdo je po njegovi smrti napisal, da je bil Resnik »neskončno naporen, a vendarle dragocen«, saj se je zametkov sprememb loteval z mehko močjo, z močjo argumenta. Prvi del besedila govori o njegovem razumevanju Slovenije v desetletju po osamosvojitvi, izhodišče sklepnega, današnjega dela, pa je razširitev okvira razumevanja slovenskega kulturnega razkola na obdobje 30-ih let oziroma refleksije španske državljanske vojne. Zato se Samo Resnik precej navezuje na Edvarda Kocbeka. Besedilo govori o rabi zdravega razuma iz zornega kota koncepta odprte družbe, tema pa je, seveda, Slovenija v začetku tisočletja.
