Avtorica ocene: Anja Radaljac
Bereta: Jasna Rodošek in Jure Franko.
Maribor : Litera, 2019
Roman Lenarta Zajca Delci svetlobe se v obdobju, ko se naš literarni prostor navdušuje nad meščanskim žanrom kriminalke, obrača k prvinam znanstvene fantastike. Pri tem niti afirmacija kriminalke niti obrat k znanstveni fantastiki bržkone nista naključna – če kriminalka praviloma (ne pa nujno) pretendira po svojevrstni pomiritvi, pasivizaciji in nadzoru prek zaupanja v oblast, ima tradicija znanstvene fantastike tendence spraševanja o možnih prihodnostih, tehnologijah in etičnih vprašanjih, ki se ob tem pojavljajo. V digitalni družbi, ki se tehnološko spreminja hitreje, kot družba spremembe procesira, in ki jo zaznamujeta ekološka kriza in vse bolj zaznavna neustreznost politično-ekonomskega sistema, se poseganje po elementih znanstvene fantastike na ozadju distopije, h kakršnemu se v Delcih svetlobe obrača Zajc, zdi logična literarna izbira.
Na vrhu podjetja DCS, ki naj bi se ukvarjalo z digitalnimi komunikacijskimi sistemi, a ima dejansko globalni tehnološki, ekonomski, politični in energetski primat, je Martin Marker. DCS je tipski primer neoliberalne korporacije, v kateri se hkrati kopičita kapital in družbena moč. Tehnologije, ki jih ponujajo, hkrati zagotavljajo uspavanje oziroma pasivizacijo ter nadzor nad množico.
Uspavanju in hkratnemu nadzoru množice naj bi bil namenjen tudi Markerjev najnovejši projekt; računalniška igra, v kateri naj bi imele osebe v igri lastno zavest in bi celo bivale neodvisno od igralcev – računalniška igra torej kot vzporedna realnost, ki jo poseljujejo zavestna bitja. Marker projekt predstavlja kot »ekološki«, saj naj bi bila igra tako zasvojljiva, da bi se zmanjšal pritisk na okolje oseb, ki bi jo igrale. A mimo tega »pravičniškega« cilja Markerjev projekt odpira številne etične zagate. Kdaj neko bitje vključiti v moralno skupnost? Ali imamo moralne dolžnosti do umetne inteligence? Markerjev projekt gre še dlje, saj umetna inteligenca, ki jo razvija skupaj s sodelavko Masho Tsvetaevo, ne premore »zgolj« zavesti, temveč tudi čustvuje in občuti enako kot ljudje. Marker trdi, da je ubijati prebivalce planeta, ki ga ustvari v svoji računalniški igri, povsem etično, saj gre zgolj za »program«.
Zajc na tem mestu uvede teoretično bržkone nemogočo, a literarno zanimivo potezo; stvarna resničnost in realnost računalniške igre se stakneta; zavest osebe iz računalniške igre se naseli v osebi iz stvarne realnosti, poišče Markerja in se mu maščuje. Pri tem Zajc postavi človeka na mesto neobčutljive, brezbrižne odgovornosti, razrešene transcendence; boga, ki ustvari svet in zavest njegovih prebivalcev zgolj v prazno zabavo.
Izhodiščno vprašanje romana – ali naj bi bila umetna inteligenca umeščena v moralno skupnost – je aktualno, žanrski elementi so smiselno uporabljeni. Pomembno je poudariti, da imajo Delci svetlobe v našem prostoru določeno vrednost že zato, ker so eno izmed redkih del, ki vodijo k premišljanju o globalnih tehnoloških, političnih in ekonomskih trendih ter segajo iz območja zasebnega in lokalnega. So izrazito tukajšnji roman. Obenem gre za napeto in privlačno branje; fragmentarna pripoved, ki sledi več literarnim likom, ima dobro atmosfero, s poglavji prekinjana je na pravih mestih in se sestavlja v dobro odmerjenem ritmu.
Ob tem pa ne moremo mimo nekaterih pomanjkljivosti, katerih skupni imenovalec je, kot se zdi, v nenatančnosti oziroma površnosti. V prvem delu v romanu mrgoli pravopisnih in skladenjskih napak, dialogi so papirnati in okorni, pogosto pretirano didaktični, da se zdi, da pogovor med literarnima osebama teče samo zato, da lahko pripovedovalec bralstvo o nečem poduči. Pripoved nadalje premalo upošteva obstoječe tehnologije – tudi tako vsakdanje, kot je denimo slušalka bluetooth ali elektronski podpis – zaradi česar se zdi, da skuša roman ustvariti visoko tehnološko »prihodnost« brez vpeljave tehnologij sodobnosti, to pa nekoliko spodmika »vizionarski« vidik dela. Poleg tega so literarne osebe, zlasti ženske, kot sta Masha in Olesya, psihološko pogosto neprepričljive; zdi se, da nekatere njihove reakcije nimajo razumljivega psihološkega vzgiba. Zlasti ženske literarne osebe so vizualno tipizirane – so lepe in poudarjeno ženstvene. Morda najbolj problematično pa je, da zaključek romana nikakor ne naslavlja ključne etiške zagate v romanu. Vprašanje vključitve umetne inteligence v moralno skupnost ostaja nezadovoljivo rešeno oziroma je v neki meri celo implicirano, naj se človek »ne bi igral boga« in je vzpostavljanje umetne inteligence problematično samo po sebi. Roman tudi na noben način ne vključuje drugih oblik zavesti, ki soobstajajo s človeško, in njihovega mesta v moralni skupnosti, četudi se to vprašanje skozi odnos do umetne inteligence postavlja samo po sebi.
Kljub tem pomanjkljivostim Delci svetlobe Lenarta Zajca odpirajo pomembna vprašanja, se ukvarjajo z zdajšnjostjo in skušajo misliti o prihodnosti. So živa, tukajšnja literatura, in to je osvežujoče in nadvse dobrodošlo.
