Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2019
Po romanesknem prvencu Mamuti, ki v različnih pripovednih legah jezikovno razgibano govori o deželi, kjer so skrivnostne tovarne mamutov in imajo ti številne lastnosti potlačenega in tujega, so hkrati Drugi z veliko začetnico, ob tem pa imajo vse lastnosti izkoriščanih ali celo prekariata, je Jernej Županič napisal roman o radikalni akciji. Piše o punci, ki se ukvarja s prostitucijo v eni od zahodnoevropskih prestolnic, vendar tako, da samo igra prostitutko in nam potem dolgo ni povsem jasno, zakaj to počne. Dokler skozi pripoved njene sestre, ki se na podlagi govoric skupnih znancev, ki so jo videli, znajde v istem mestu in pristane v istem poklicu, da bi finančno podprla iskanje in bila bližje svojemu poslanstvu: sestro so namreč videli s starejšim moškim in je ob tem dajala vtis, da spremstvo opravlja kot profesionalka. Če se mlajša potem giblje na sumljivih mestih, po zanikrnih lokalih, in tam išče kar najbolj sumljive tipe, ki naj bi bili zvodniki in bi morda kaj vedeli o brez sledu izginuli sestri, je najbolj prikladno, da stopi v panogo in se stopi z okolico.
Županič popisuje notranji svet obeh sester, ki sta se obe družili s skvoterji, ki so razmišljali o družbenih spremembah, in se je starejša odločila za bolj drastične in radikalne ukrepe: ne več abstraktno infiltriranje v centre družbene moči, temveč atentati kot sredstvo, ki pritegne pozornost množic na tisto, kar je v ozadju takšnega sporočila. Roman je dobil ime po taktiki, ki jo je izumil eden prvih anarhistov Mihail Bakunin, ki je anarhista primerjal z nilskim konjem, štorastim in skoraj nevidnim orjakom, skritim pod gladino, ki pa je kljub svoji velikosti in rigidnosti najbolj nevarna žival na celini in katerega napadi zahtevajo največ človeških žrtev. Behemot ni samo pošast, kakršno najdemo kot ogromnega mačkona v Wolandovi peklenski hordi v Mojstru in Margareti Mihaila Bulgakova, temveč je behemot tudi rusko poimenovanje za vodnega konja, hipopotama, kot omenja tudi Županič.
Prikrita anarhistka kot speča agentka čaka svoj plen in ga v hotelski sobi tudi pričaka – flamskega nacionalista, ki je kot vsi populisti nevaren za obstoj demokratičnih institucij. Ona in njeni so se namreč ukvarjali z mislijo, ali bi bilo z odstranitvijo ali onesposobljenjem glav takšnih gibanj mogoče karkoli spremeniti. Prepričani so, da bi šla zgodovina drugo pot, če bi odstranili na primer Hitlerja in podobne. Na koncu romana vidimo, kakšne spremembe je mogoče povzročiti: po uboju branilca vrednot krščanstva in zagovornika bele rase nabreknejo teorije zarote, ki se v splošni diskreditaciji nasprotnikov, večinoma imaginarnih in porojenih v mračnih meandrih teorij zarot, ne ustavljajo pred pozivi k reakciji. Ti so zdaj številčnejši in bolj gnevni kot morebitni privrženci radikalne akcije, vse se zvrne v komaj artikuliran, a nič manj grozeč in nevaren poziv k linču, maltretiranju običajnih osumljencev od Sorosa do migrantov in pripadnikov drugih ras in veroizpovedi, vse postane realna blaznost spletnega komentiranja.
Vendar Jernej Županič ni le eden redkih mlajših pisateljev, ki romaneskno premišljujejo o možnosti družbenega angažmaja, v tem je soroden na primer Tomu Podstenšku, predvsem v romanu Sodba v imenu ljudstva, ali Eriku Valenčiču, ki je o radikalnih skupinah napisal dva romana s prevratno druščino v ospredju. Pravzaprav so pri svojih odgovorih vsi trije bolj ali manj skeptični, predvsem pa opozarjajo na nepredvidljive posledice nedemokratičnih dejanj. Županič je med temi najbolj literaren, najbolj izrazit stilist. Behemot je tako napisan kot niz fragmentov, ki sledijo notranjemu toku obeh protagonistk. Prostitucija in njena pravila, pa tudi pojavljanje mačk, ki naznanjajo preobrat, so popisani kar najbolj subjektivno in prilagojeno psihičnemu stanju obeh punc, ki se pretvarjata, da se prostituirata – in se zraven res prostituirata. Atmosfero velemesta in njegovih napetosti lovi na več področjih, najprej z razgrnitvijo družinske zgodovine, z razmeroma konvencionalno ignoranco staršev do politike in potem v odnosih z novimi sosedi, pred katerimi prikrivata svojo dejavnost. Predvsem pa je Behemot napisan v dolgih stavkih, ki v svojem drugem delu pojasnjujejo in poglabljajo tisto, kar je bilo zapisano na začetku. Slog romana včasih potegne na takšno spodrsavanje in uvrtavanje misli, kot jo opazimo pri avstrijskem skrunilcu narodovih svetinj Thomasu Bernhardu: dialogov skoraj ni, bolj so posamezni govorci povzeti in misli zgoščeno predstavljene, več pozornosti je namenjene čakanju, da se stvari premaknejo in razrešijo. Pač skladno s čakajočo naravo bivanja v neznanem mestu, v tujem jeziku, v branži, ki je sestrama neznana, vsaj na začetku. Podobno so kot podzgodba prikazani permanenten strah pred policijo ali izdajo, prežanje za svojimi napakami pri lažnem predstavljanju in podobno. Županič se je, podobno kot v Mamutih, tudi tokrat izkazal za jezikovno občutljivega, poleg tega pa je Behemot, ki je napisan v bolj enotnem stilskem registru, tudi tematsko bolj usmerjen in premišljen ter hkrati bolj spretno izpisan.
