Pogovor s slovaško pesnico Mário Ferenčuhovó
Okoljska problematika, smrt, bolezen človeka, materinstvo – to so le nekateri izmed motivov, ki stopajo v poezijo Márie Ferenčuhové. Ta je v zadnjih letih postala najbolj prevajana slovaška pesnica. Prepoznavnost v kritiški in bralski javnosti si je zgradila s specifičnim, hladnim in nerazčustovanim jezikom, s katerim navidezno z distanco ubeseduje čustveno zahtevne teme.
»Od nekdaj me je osupljalo, kako katera koli institucija dojame subjektivnost posameznika; kako jo objektivizira, popredmeti, in kaj se nato s tem posameznikom zgodi v njenem jeziku. V svoji drugi zbirki sem – kot sem že omenila – pisala o izkušnji poroda, ki mi jo je medicina odvzela, da bi zavarovala mojega otroka. Podobno je s hladnim jezikom, ki sem ga izoblikovala. Omogočil mi je dobesedno disociacijo od svojega bolnega telesa in psihične frustracije; omogočil mi je, da sem se na situacijo ozrla z medicinskim pogledom.«
Lani smo v slovenščino dobili prevod dveh pesniških zbirk Márie Ferenčuhové, Ogrožene vrste in Imunosti. Poslovenile so ju Eva Nežič, Maruša Avman Palermo in Veronika Šoster pod vodstvom mentorja Andreja Pleterskega. Lani je Mária Ferenčuhová pri nas predstavljala prevode svojih del, ko je bila v rezidenci Javnega sklada za kulturne dejavnosti v Ljubljani. Ob tej priložnosti jo je pred mikrofon povabila Maja Žvokelj, ki je tudi prevedla pogovor. Refleksijo svoje poezije in širšega družbenega stanja, ki jo v odgovorih ponuja pesnica, v oddaji dopolnjuje tudi izbor njenih pesmi v interpretaciji igralke Barbare Cerar.
