Avtorica recenzije: Ana Hancock
Ljubljana : Modrijan, 2019
Roman Rozina, dvakratni Kresnikov nominiranec in prejemnik več nagrad, je pisanju zavezan že zelo dolgo. Sprva je delal kot novinar, nato je kot publicist izdal več kot dvajset del, posvečenih Zagorju. Pred dobrimi desetimi leti je izšel njegov romaneskni prvenec, ki so mu sledili še štirje romani, zbirka kratke proze in dve noveli. Za roman Županski kandidat Gams je prejel nagrado modra ptica. Kratko prozo objavlja tudi na programu Ars Radia Slovenija in v reviji Sodobnost.
Rozinov opus je oblikovno in vsebinsko raznovrsten. Vsebinsko raznolika je tudi zbirka kratke proze Po cipresah diši. Naslov je mojstrsko zavajajoč, saj če pričakujemo morbidne žalostinke, obsedene s temo smrti, smo se pošteno ušteli. Zgodbe se ne vrtijo okoli smrti nič bolj kot okoli življenja. Ker pa je smrt sestavni del tega, se ji ne moremo izogniti. Zares nenadejana je slogovna in tematska raznolikost zgodb. Naslov ene izmed njih Prinesene z vseh vetrov bi lahko v dobrem pomenu opisal celotno zbirko. Kakor upokojeni poštar, ki si je dolga leta skrivaj prisvajal pošiljke literarnih del, namenjenih literarnim natečajem, avtor niza zgodbe, ki so pisane kot življenje in bi jih le stežka stlačili na skupni imenovalec. Vsaka je zaključen in koherenten svet zase. Zgodb je enajst in iz vsake govori svoj glas z lastnim pogledom na življenje in lastno ujetostjo v svoj svet, tako drugačen od sveta sosednje zgodbe. Jezik je knjižni, vendar Rozina tako kredibilno slika vsak posamičen svet, da tega sploh ne opazimo. Dikcija je naravna, neprisiljena in tekoča. Nazorni opisi še poudarjajo živost literarnih svetov. Glede na naslov je nepričakona tudi prisotnost humorja. Ponekod daje glavni poudarek, drugje je odsoten, nekje zažari le za trenutek in spet drugje se pojavi, ko bi najmanj pričakovali. Morda lahko zlasti s pomočjo črnega humorja v smrti ugledamo sestavni del življenja, sicer končno postajo individualnega življenja, ki pa je le ena izmed neštetih usod. Podobno muhasta kot usoda je tudi smrt. Včasih pride iznenada, drugič je dolgo pričakovana, a je ni na spregled, spet tretjič jo uspešno ali neuspešno izzivamo.
Nekatere zgodbe se položno razvijajo, druge na koncu preobrne nepričakovan razplet, ponekod pa resničnost ugledamo šele na koncu. Nekatere se zdijo zaprte v svoj intimni svet, kjer so se vse osebne velike zgodbe že končale, spet druge so kritične do današnje družbe. Po odnosu do resničnosti izstopa zadnja, sarkastično-distopična upodobitev družbe, ki je obsedena z novičarstvom in nenehnim objavljanjem in ki se peha za svojimi nesmiselnimi izmisleki.
V uri, dveh bi se naselje vrnilo v običajno zaspanost, a so se nekje skotile govorice, da je bilo prodanih pet, šest, celo deset zavojčkov Kajenje maši vaše žile. Znova je zabrbotalo v razredčeni množici, zbiralci so se razlezli v vse smeri. Kadar je iskateljska vnema popustila, so se že od kod prikradle govorice, ki so dodale svežega netiva: sivobrad invalid na vozičku naj bi kupil cel zavoj Kajenje maši vaše žile, v grmovju za šolskim igriščem so našli skritega devetošolca, ki je puhal Kajenje maši vaše žile…
