Avtorica recenzije: Nina Gostiša
Univerzitetna založba Univerze v Mariboru, 2019
S Slavkom Grumom smo se mnogi prvič srečali v šoli, ko smo pri pouku slovenščine prebirali njegovo najbolj znano delo, dvodejanko Dogodek v mestu Gogi. Goga je zanikrn, turoben kraj, v katerem vladajo slabi odnosi in tesnobnost. Je odsev sprevrženosti družbe, kakršno ob drami Zaprta vrata opisuje Sartre – pekel so ljudje okoli nas. Vsi čakajo, da se bo zgodilo nekaj, kar bo presekalo monotonost njihovega dolgočasnega vsakdana, a zaman. Za Dogodek v mestu Gogi je značilna grotesknost, popačenost – Grum velja za pobudnika estetike grdega, patološkega; v umetnosti išče uteho pred duševnim trpljenjem.
Študiji njegove osebnosti in ustvarjalnega dela se je v znanstveni monografiji Slavko Grum – vztrajati ali pobegniti onkraj posvetila doktorica filozofskih znanosti, literarna komparativistka in avtorica Marija Švajncer. O Grumu se je sicer, pravi, že veliko pisalo, vendar ga je zaradi aktualnosti mogoče reinterpretirati in v njegovem pisanju odkrivati nove globine. Avtorica se sicer precej opira na Lada Kralja, ki se mu je doslej najobsežneje posvetil.
Grum je bil že v šoli dekadent: nekaj časa je bil zelo veren, nato je postal skeptik, na koncu celo nihilist; rad je polemiziral v filozofskih debatah in večkrat preskočil pouk, da je ustvarjal, pil, kadil. Postal je zdravnik in tudi odvisnik od morfija in kokaina. Tega je užival tudi dunajski psihoanalitik Freud, ki je med drugim vplival na njegovo pisanje in ga avtorica monografije pojasni. Gruma sta venomer prežemala spleen in pesimizem, občutil je tako imenovano trohnobo življenja; spolnost je – gotovo zaradi zlorabe v otroštvu – imel za neprijetno, do žensk pa je imel ambivalenten odnos. Švajncerjeva večkrat poudari, da je bil človek nasprotij pa tudi skrajnosti, a hkrati velik umetnik, čigar besedila se berejo kot poetična proza oziroma poezija v prozi. Literariziran je tudi jezik v dnevnikih in pismih, zlasti tistih, ki so bila namenjena izobraženki, znanstvenici Joži Debelak. Pisma seveda najbrž niso bila namenjena objavi, čeprav se zdi, tako Švajncerjeva, kot bi bila tako napisana namenoma in je Joža muza, predmet Grumove umetnosti. Umetnost ima namreč po njegovem funkcijo, da »napravi vsebino življenja lepšo, globljo in znosnejšo«. Takole citira Gruma:
»Če bi vedel človek povedati, kaj je lepota, kaj umetnina, bi imel s tem v rokah tudi že njeno formulo, imel bi ključ do njenega nastanka. Umetnosti ne znamo definirati, opisati jo moremo samo s prispodobami, pritipati se moremo z mislimi samo do njene bližine. Njeno bistvo pa ne bo nikoli razodeto. – Umetnost je zame véliki čudež, čudež, ki se mu ne more nihče upirati; človeka podre na tla, potisne ga na kolena, da more samo ves skromen in majhen skleniti roke in moliti.
Nekateri pred paradoksi in neznosno težo življenja bežijo v spolnost – Grum pa jo je doživljal kot nekaj odvratnega. Njegovo zatočišče sta bili umetnost (nadarjen je bil tudi za risanje) in omama, kar je za rešitev eksistencialne stiske ponujal tudi Baudelaire v pesmi Omamljajte se. Zanjo naj bi bile krive tudi družbene spremembe, ki so sledile industrializaciji v 2. polovici 19. stoletja; pisal je o površnih, bežnih odnosih in odtujenosti. Občutek osamljenosti in izolacije, zavedanje, da se ljudje drug drugemu ne moremo zares približati, prevladuje tudi pri Grumu, ki je bil dobro seznanjen s sodobnimi literarnimi tokovi, kot sta na primer ekspresionizem in nadrealizem. Njihovo poznavanje je k njegovemu pisanju pripomoglo formalno, medtem ko so notranji boji še kako človeški in vedno aktualni, zato se lahko z njim po svoje poistoveti vsak, razlika je le v kontekstu. Marija Švajncer knjigo zaključuje z recepcijo in uprizoritvami Grumovega knjižnega snovanja, ki je, kot piše,
»subtilno, slogovno prečiščeno in privzdignjeno, v njem se zrcali evropska literatura tistega časa.«
