Ocena filma Mali Joe
Čeprav film Mali Joe ni preveč impresiven, njegova učinkovita izvedba še vedno dokazuje, da Jessica Hausner postopoma postaja ena vodilnih evropskih filmskih režiserk.
Za filmske ustvarjalce je nekaj najhujšega, če posnamejo dober celovečerec, potem pa ugotovijo, da ga vsi primerjajo z nekim njihovim drugim, še boljšim filmom. Nekaj takšnega se letos dogaja avstrijski režiserki Jessici Hausner in njenemu filmu Mali Joe. Pripoved o znanstvenici, ki s pomočjo genskega inženiringa razvije cvetlico, ki v lastniku vzpodbuja izločanje hormona sreče, z vidika režiserkinega dosedanjega ustvarjanja uresničuje pogumen, nepričakovan korak v žanr znanstvene fantastike. Za Hausnerjevo pa je ta žanrski kontekst samo orodje refleksije njene večne teme, ki jo je najbolj odmevno obdelala že v svojih prejšnjih filmih Lurd iz leta 2009 in Nora ljubezen izpred petih let – iskanje človeške sreče na napačnem kraju in z napačnimi sredstvi. Tako kot katoliški romarji in trpeči poet v omenjenih filmih zdaj tudi visoko izobraženi biotehnologi gledalcem ponujajo še eno parabolo o tem, kako ljudem lastna neumnost in zaslepljenost preprečujeta, da bi srečo in ljubezen našli tam, kjer je pravzaprav ves čas prisotna – pred lastnimi očmi. Mali Joe dokazuje, da je Hausnerjeva režiserka, ki je sposobna svoje sporočilo uspešno izražati tudi v bolj komercialnem žanru, kot je znanstvenofantastični film, obenem pa se tu izvrstno obnesejo tudi njeni nekonvencionalni načini kadriranja. Z njimi prebrisano presega šablonske in klišejske prijeme žanra. Če k vsemu temu dodamo še prekaljeno igralsko zasedbo z Emily Beecham in Benom Whishawom na čelu, potem delo vsaj v teoriji izpolnjuje vse kriterije za zelo dober film.
Kljub temu je film Mali Joe težko gledati izven trendov, ki smo jih v polju znanstvene fantastike spremljali v iztekajočem se desetletju. Teme človekovega nespretnega spoprijemanja s tehnologijo prihodnosti so v današnjem filmu že močno obdelan teritorij, zato se film Jessice Hausner ne more izogniti očitni primerjavi z vplivno televizijsko serijo Črno ogledalo.
Ta že celo desetletje navdušuje s treznim, kritičnim razmislekom o tem, na kakšne stranpoti lahko človeško civilizacijo popelje nespametno ravnanje s tehnološkimi napravami, katerih dolgoročnih učinkov ne moremo predvideti. Režiserkin film se bo na svoji nadaljnji poti po kinih le stežka znebil te primerjave, zaradi katere se zdi njegov trenutek izida precej nespretno izbran. Kljub tej ugotovitvi o ne pretirani izvirnosti pa je treba priznati, da je režiserka znova posnela vizualno in pripovedno dovršeno delo. Vrednost filma Mali Joe bo namreč na dolgi rok stopila v ospredje šele z vidika avtoričinega vse bolj fascinantnega opusa, v katerem je v šestih filmih dokazala izjemno spretnost v prehajanju od avtorske drame pa vse do bolj komercialnih žanrov. Rečeno drugače: čeprav film Mali Joe ni preveč impresiven, njegova učinkovita izvedba še vedno dokazuje, da Jessica Hausner postopoma postaja ena vodilnih evropskih filmskih režiserk.
