Švicarski lingvist je z opozarjanjem na razliko med jezikom in govorom pa med označevalcem in označenim postavil teoretske temelje celotni humanistiki in družboslovju 20. stoletja
Če skorajda ni dvoma, da je Albert Einstein ključna figura naravoslovnih znanosti 20. stoletja, saj je s svojo prelomno teorijo relativnosti vzpostavil povsem novo paradigmo umevanja oziroma raziskovanja sveta okoli nas, pa je odgovor na vprašanje, komu bi v polju družboslovja in humanistike prejšnjega stoletja utegnila pripasti primerljiva vloga, nekoliko bolj negotov. Kandidata sta namreč vsaj dva: Sigmund Freud in Ferdinand de Saussure.
A če je prvi že zaživa postal svetovno znan, če je njegova slava sčasoma prestopila meje znanosti in so okruški njegove teorije celo našli svoje domovanje v množični kulturi, je Ferdinand de Saussure, švicarski jezikoslovec in semiotik, od čigar rojstva je 26. 11. minilo 162 let, mož, ki menda še vedno ostaja v senci – pa čeprav je njegovo delo preobrnilo tok razvoja tako različnih disciplin, kot so filozofija, psihologija, antropologija, sociologija, literarna veda in, kajpada, lingvistika. Kateri koncepti so torej v jedru Saussurove teorije? V čem je, drugače rečeno, njegov prelomni prispevek k razvoju družboslovja in humanistike?
To je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratnih Glasovih svetov. Odgovore iščemo v pogovoru s predavateljema na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, francistom in jezikoslovecem dr. Primožem Vitezom ter sociologom kulture dr. Jožeteom Vogrincem. Naša gosta sta obenem tudi avtorja spremnih besed k Splošnemu jezikoslovju, temeljnemu delu Ferdinanda de Saussura, ki je v svežem prevodu Saše Jerele pred nedavnim izšlo pri založbi Studia humanitatis.
