Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Ljubljana ; Beletrina, 2019
Eva Mahkovic je dramaturginja v Mestnem gledališču ljubljanskem, prevajalka in avtorica izvirnih dramskih besedil in dramskih priredb romanov; leta 2017 je bil v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorjen njen dramski prvenec Male kraljice. Piše tudi kratka prozna besedila in poezijo, in jih redno objavlja na svojem Facebook profilu.
Svoje izbrane zapise s Facebooka je Eva Mahkovic objavila v žanrsko izmuzljivi knjigi z naslovom na tak dan najbolj trpi mastercard. Oblikovalka in avtorica ilustracij Hana Jesih jo je odela v nespregledljivo divje rožnato barvo, ki odlično kontrastno dopolnjuje črno in belo. V knjigi so zapisi oziroma izpisi od konca leta 2016 do prve tretjine leta 2019. V zadnjem zapisu med drugim piše: „danes sem stara triintrideset / nisem nemočna kot charlotte in ana / drugače od bridget mi juhe kar grejo / še vedno pa se moram paziti pričakovanj“. V nekem starejšem zapisu pa piše takole: „na današnji dan pred 503 leti se je rodila sveta tereza avilska, revolucionarna nuna in mistikinja, zavetnica glavobola, čipkarjev, šahistov, drugih telesnih bolečin, španije in ljudi, ki iščejo milosti.“
Navedka kažeta vsebinski razpon, ki je zajet v zapisih Eve Mahkovic – od povsem osebnih, notranjih in tudi le samovšečnih do zunanjih, zgodovinskih in za zapisovalko izstopajočih, morda pomembnih. Našteva znane in manj znane osebe in osebnosti iz književnosti, pop kulture in sveta slavnih in svoje litanije krasi z izreki v angleščini in latinščini. Takšne in podobne stvari so nanizane v pesemski obliki, v pisavi strogo brez velikih začetnic in z dokaj kreativnim postavljanjem ločil. A takšen je pač sodoben pristop, ki zavzema elektronski prostor svetovnega spleta, v katerem so zveličavne le trenutnost, impulzivnost, kar najhitrejša odzivnost, kričavost in prepoznavnost, saj je tako imenovanih pomembnosti in podatkov toliko, da je naštevanje že prav blasfemično. In ob vseh teh dejstvih se pojavi nadležno vprašanje: čemu takšne zapise in izpise objaviti v knjigi?
Eden od odgovorov je vsekakor: trajnost. Le knjiga šteje, le v knjigi je pisava zaresna, le knjiga ima težo. En odgovor pa ponuja tudi Manca G. Renko, ki je napisala rahlo nabuhlo spremno besedo z naslovom Povedati znova, povedati bolje: „… pri Evi Mahkovic gre prej za izumljanje sebe kot literarne osebe z lastno naracijo kot za razkrivanje skrivnosti. Pripovedovalka se v zapisih ne izgublja, ampak se izpostavlja…“
Oba možna odgovora ponujata dejstvo, da se izpisovalka želi izpostaviti, z naštevanjem dokazati svoj široki in pestri diapazon vsakodnevnih izkušenj. Kljub večinoma pesemski obliki zapisov v teh besedilih ni sledov kake poetičnosti, pa tudi ne naracije, ko izpis dobi pripovedno obliko. Ustrezna oznaka bi bila lebdenje. Branje je oteženo s preobiljem smiselno neizpeljanih nastavkov, kar sicer dopušča različne bralske interpretacije in lastne zaključke, a takšen način je bržčas domena le Facebooka. Od osebe, ki je zapisana gledališču, bi pričakovali vsaj kak narativen lok, ki bi pisavo obogatil vsaj z neke vrste pričakovanjem, tako pa se nizanje in nizanje domislic zvija vase in ostaja samo sebi namen. Za zaključek zapisa ob knjigi na tak dan najbolj trpi mastercard sta primerna dva reka: kar je na Facebooku, naj tam tudi ostane; in: papir pa res vse prenese.
