Ocena filma Dober dan za delo
Pozornost obrne k tistemu, o čemer je v danem družbenem trenutku potrebno na glas govoriti – o uničujočem vplivu brezposelnosti na posameznika in nezmožnosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovi varnost in obstanek.
Slovenski filmski ustvarjalci se pogosto odpravljajo na delo “v tujino”, saj so produkcijske zmožnosti domače kinematografije preprosto premajhne, da bi ta ustvarjalcem lahko zagotavljala kontinuiteto dela, ki je nujni predpogoj za dosego ustvarjalnih presežkov. Povečini se to resda dogaja pod dežnikom t.i. manjšinskih koprodukcij, v katerih sodelujejo predvsem direktorji fotografije, snemalci, kostumografi, scenografi ali igralci, a iz “varnega zavetja” domače kinematografije se je “na tuje” odpravilo tudi nekaj režiserjev. Tako na Češkem že vrsto let uspešno ustvarja Olmo Omerzu, na Poljskem pa Mitja Okorn. Tovrstnih primerov ni veliko, a to je razumljivo: da te neko drugo družbeno in kulturno okolje vzame za svojega in ti ponudi uresničitev lastne ustvarjalne vizije, mora v njej, torej v tvojem delu, prepoznati nekaj svojega, sebi lastnega. To pa avtor lahko doseže bodisi z dobrim poznavanjem tega okolja, iz katerega nato pobere “sestavine” za lastno “zgodbo”, bodisi z zmožnostjo pripovedovanja zgodb, ki so univerzalne, v katerih lahko vsakdo prepozna nekaj “svojega”.
Enega zadnjih tovrstnih primerov nam ponuja Martin Turk, ki je v Sarajevu posnel po svoje “že znano”, pa vendarle tudi in predvsem nadvse univerzalno ter aktualno zgodbo, delo Dober dan za delo, ki je nastal kot turško-bosansko-slovenska koprodukcija. Kdor se bo spomnil njegovega kratkega filma Dobro unovčeno popoldne, lahko predvidi, katere teme nagovarja celovečerec, saj je kratki film služil kot nekakšna študija oziroma predpriprava za celovečerni projekt. A ker ta pri nas ni dobil podpore, je Martin oziroma produkcijska hiša Bela film, pod okriljem katere je razvijal svojo idejo, zamisel predstavila tudi na tujem, v okviru festivalskih koprodukcijskih srečanj in k sreči so v Sarajevu prepoznali njen potencial.
Res se morda zgodba o idealističnem očetu, ki svoji družini ne more zagotoviti ekonomske varnosti, zdi že znana in večkrat slišana, a Martinu Turku moramo priznati, da je znal pozornost obrniti k tistemu, o čemer je v danem družbenem trenutku potrebno na glas govoriti – o uničujočem vplivu brezposelnosti na posameznika in posledične nezmožnosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovi varnost in obstanek. Revščina in občutek nemoči človeka razjedata od znotraj, ga ugonabljata. In če k temu dodamo še brezkompromisno kapitalistično logiko, ki od posameznika terja, da se odreče vsemu, v kar verjame in še sam postane krvoločna zver, ki v srcu nima več dobrote, pač pa le nagon po preživetju, kar čudovito izpostavi Turkov film, se lahko z vso srhljivostjo zavemo posledic takega stanja. In prav v tem je največji potencial filma Dober dan za delo, zato lahko le obžalujemo, da ni še malce bolj obrusil svoje zgodbe in razkril ves sijaj svojega “malega bisera”.
