Avtorica recenzije: Tadeja Krečič
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019
Veroniko Simoniti poznamo kot avtorico dveh knjig kratkih zgodb Zasukane štorije in Hudičev jezik, leta 2014 je objavila roman Kameno seme, ki je bil med deseterico finalistov za nagrado kresnik za najboljši roman. Nedavno je izšel drugi roman Veronike Simoniti z naslovom Ivana pred morjem. Ta se je uvrstil med tri romane, nominirane za nagrado Mladinske knjige modra ptica.
»Morje je dedu pomenilo dom, gotovo je zato babici Ivani poslal tisto olje slikarja Alberta. Ob tem spominu sem si nenadoma zaželela h gladini in valovom, kot da morja nikoli več ne bom imela priložnosti videti /…/
Morje je /…/ neomajno ostajalo nekaj, kar je bilo večje, močnejše in trajnejše od vseh občutij. Ker morje je bilo občutje, mogoče tudi amorfna oblika zavetja, bolj kot višja entiteta ali božja manifestacija,«
Tako kot označuje že naslov, je v romanu Veronike Simoniti Ivana pred morjem tako rekoč vse povezano z morjem. Enako v romanu Kameno seme iz leta 2014. Kraj dogajanja je obmorski – tokrat je to slovensko Primorje, kjer je po vojni živela družina prvoosebne pripovedovalke: mama, babica, dedek. Njih ni več, hiša je zapuščena, treba jo bo prodati, saj, kot izvemo na začetku romana, vnukinja – pripovedovalka – živi v Parizu kot prevajalka. Kljub navezanosti na hišo in predmete v njej, kljub spominom in vsakršnim odtisom, ki jih je še vedno mogoče prepoznati, ne gre drugače, kot da hišo izprazni. Prav zato je prišla v obmorsko mesto in se lotila čiščenja, prodaje pohištva, pregledovanja zapuščine. Ob tem ji pridejo pod roko pisma babice in dedka iz časov, ko sta bila še zaročena, potem poročena in so se začeli dramatični dogodki druge svetovne vojne in njune ločenosti. Ob prebiranju pisem, tega »najbolj živega neživega materialnega izraza intimnosti,« kot piše pisateljica, se začne fabula odvijati v dveh časovnih obdobjih: v sodobnosti vnukinje in v preteklosti njenih prednikov, posebej babice Ivane. Pripovedovalka v škatli s pismi naleti na staro fotografijo, na kateri vidi babico, ki je očitno noseča, za roko drži deklico, njeno mamo. Začudenje in vprašanje: kaj se je z babico dogajalo, kaj se je zgodilo z otrokom, ki je moral priti na svet in o katerem ona ne ve ničesar? Kaj so ji predniki zamolčali, če kaj? Pomalem radovednost in pomalem čut dolžnosti do družine in preteklosti vodita vnukinjo v iskanje odgovorov in raziskovanje neznanega poglavja družinske zgodovine. Sprožilec dogajanja je intriganten in ko se zgodba pred bralcem razgrinja, dobiva poteze nekakšne fiktivne dokumentarnosti, saj je v protagonistih mogoče prepoznati obrise konkretnih ljudi iz polpretekle zgodovine. Vendar se prek pripovedi o opisanih osebah – Ivane s hčerko na Gorenjskem, moža v Srbiji in ljubimca partizana – oblikuje tudi pogled na širše in splošnejše dogajanje v polpretekli zgodovini; predvsem pa pride do izraza usoda slehernika, ujetega v vojni čas, v neverjetne situacije, v strategije preživetja in čustvovanja.
»Vojna kljub temu, kar se je Ivani zgodilo tam v gozdu, postane normalnost in včasih se vpraša, ali bo zmogla nekoč, ko bo konec, spet zaživeti v prejšnjem in hkrati novem svetu…. Predvojni časi, čeprav so bili tudi zelo grenki, se gotovo ne bojo več ponovili in ona bo starejša, postaral je ne bo samo čas, ampak jo bojo spremenile tudi izkušnje, njo pa je strah življenja, ko strahu enkrat ne bo več.«
Vendar tisto, kar je Ivano res spremenilo in jo določilo za vse njene čase, ni bila ljubezen v gozdu, ni bil otrok, spočet zunaj zakona, pač pa grozljivost nasilja in zlorabe, ki ji jo je v zaporu prizadejal nekdanji šolski upravitelj Kumer, v vojni nemški kriminalistični inšpektor. Groza ob tem, kar se ji je z njim zgodilo, je prevelika za besede, zato pa nemo določujoča za ves preostanek življenja v novi politični stvarnosti. Življenja, ki postaja za Ivano pretežko, s hčerkino boleznijo še posebej; z leti se umakne v svoj svet, interpretacije doživetega vede ali nevede prepušča potomcem.
Ivana pred morjem je večplastno besedilo, ki v naraciji zelo spretno prehaja med različnimi dogajalnimi časi, med navedki iz pisem in dogodki, postavljenimi v številne kraje, ne da bi pripoved izgubila napetost in s tem pozornost bralca. Ta v zapisanem prepoznava del neke preteklosti, ki je daleč od klišejev in zapovedanih resnic; je prej metafora za človeško izkušnjo o usodnostnih trenutkih, ki so sicer preteklost, vendar na najrazličnejše načine presevajo v današnji trenutek.
