Klasična filologinja dr. Sonja Weiss se raziskovalno posveča vprašanju, kako je antična filozofija mislila dihotomijo med nesmrtno dušo in minljivim telesom

V tokratnih Podobah znanja se posvečamo vprašanjem, ki jih po tradiciji označujemo kot večna – vprašanjem o razmerju med dušo in telesom. Pred mikrofonom namreč gostimo dr. Sonjo Weiss, latinistko, grecistko in italijanistko, predavateljico na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki se raziskovalno posveča natanko proučevanju antične filozofske misli o človekovi duši in njenem odnosu do telesa. Našo današnjo gostjo pač zanima, na kakšen način so predsokratiki, pitagorejci, gnostiki in peripatetiki, predvsem pa misleci, ki jih umeščamo v platonsko in novoplatonsko tradicijo, razreševali oziroma pojasnjevali paradoks nesmrtnosti duše v nestalnem in minljivem snovnem svetu. Kako je torej antična filozofija mislila dihotomijo med dušo in telesom in kako je ta tradicija pozneje zaznamovala srednjeveško krščanstvo, poizvedujemo v pogovoru z dr. Weiss, ki je za svoje prevode neoplatonističnega filozofa Plotina sredi letošnjega oktobra prejela Jermanovo nagrado, ki jo Društvo slovenskih književnih prevajalcev podeljuje za najboljši prevod v polju humanistike oziroma družboslovja.

Goran Dekleva