Ocene: knjige

Marija Švajncer: Igralca

Maribor : Kulturni center, 2019

igralca-cover
foto: Kulturni center

Najnovejša pesniška zbirka avtorice, ki je poleg šestih pesniških zbirk izdala tri romane in sedem filozofskih knjig, je posvečena spominu na Gašperja Tiča in Jerneja Šugmana, eminentna slovenska igralca, ki sta predlani nepričakovano odigrala zadnjo predstavo in se drug za drugim poslovila od življenja – eden kot žrtev nasilnega dejanja, drugi kot žrtev preutrujenega srca. V zbirki Igralca je Marija Švajncer obudila različne vidike iz njunega življenja, od družinskega ozadja prek najrazličnejših gledaliških in filmskih vlog pa vse do praznine, ki je zazevala po njuni smrti. Avtorica, ki v svojih delih pogosto opisuje socialno in filozofsko problematiko sodobne družbe, ne skriva, da jo je smrt dveh velikanov slovenske umetnosti osebno pretresla, kot če bi šlo za smrt njenih bližnjih. V knjigi suvereno zapiše, da igralec “ni več sam svoj, / ampak polaščevalsko naš”, na nekem drugem mestu pa žalostno sklene: “Meso je otožno mrtvo, / mi pa nemi in z rokami, / ki ne molijo in ne ploskajo.”

Marija Švajncer v zbirki vzpostavlja in opisuje zanimive razmerja med igralcem in gledalcem, gledališčem in resničnostjo, življenjem in smrtjo, tragedijo in komedijo. Z veliko empatijo skicira nasprotja med dinamično plejado igralskih vlog na eni strani ter negibnostjo trupel na drugi, med estetskimi občutji in banalnostjo smrti, med velikostjo odrske prezence in majhnostjo pogrebne žare, med igralsko zgovornostjo in grozljivo tišino ob njuni smrti. Pri tem uporablja preprost in razumljiv slog brez metafor in simbolike, a z veliko mero samopreizpraševanja in retoričnih vprašanj, ki že v kali ne omogočajo odgovorov. V pesmih Omama, Mu je bilo tega treba? in Zakaj? se dotakne tudi uporabe drog in alkohola med igralci, medtem ko se po drugi strani v pesmi Žarenje sprašuje: “Kako storiš, / moj veliki igralec, / da na odru zažariš? / Kako ti uspe, / da iz nas izvabiš smeh?”

Pesnica ugotavlja, da je svet gledališkega občestva “trdosrčen in brez usmiljenja”, gledalci pa se kot vehementni ocenjevalci postavljajo v vlogo kritikov in se “kot muhe pasejo na strjeni krvi”. Detajli scenografije krvavega uboja Gašperja Tiča in zadnji utripi srca Jerneja Šugmana preganjajo bralce pesniške zbirke Igralca na vsakem koraku, saj jih je avtorica umestila na tista mesta, ki najbolj bolijo, v pesmi Skupaj pa pomirjujoče dodaja: “Ostajata nekje v prostoru, / zgoraj ali v bližini, / ne vem, / ali je izraz kulturna dediščina pravšnji. / Najbrž ne. / Žalovanja ni mogoče imenovati dediščina.”

A pesniška zbirka Igralca je prav to – je poskus umestiti žalovanje v prostor kolektivnega in mitološkega spomina naroda, ki je zaznamovan s svojo majhnostjo in hrkati z duhovno veličino. Ta narod, ki je razprodal svoje gospodarstvo in svoje prepoznavne blagovne znamke tujcem, lahko rešita zgolj ohranjanje kulturne dediščine in pristna vera v kulturo, ki se napaja na lastnih eksistencialnih breznih, travmah in izgubah, o katerih sta skozi svoje vloge spregovorila tudi omenjena igralca, ki sta predčasno odšla s tega sveta. Pesmi se v zbirki vsebinsko navezujejo druga na drugo, zdi se, da posamezna beseda lahko prebudi cunami novih asociacij in besednih zvez, ki jih pesnica popiše v naslednjih pesmih. Ob njih se tu in tam pojavijo črno-bele fotografije obeh igralcev, vzete iz arhivov časnika Večer in Mestnega gledališča ljubljanskega. V pesmi Ob strani Avtorica se obregne tudi ob kulturni centralizem, saj se večina prireditev in gledaliških predstav odvije v Ljubljani, medtem ko so Maribor, manjša mesta in podeželje zdijo kot odrezani od sveta. A kljub temu pravi, da se “nam marsikaj posreči, / dovolj, da smo zdaj med žalujočimi in takimi, / ki nočejo verjeti v neizbežnost smrti.”

Pesniška zbirka Igralca je svojevrstno darilo vsem igralcem, ki v vloge vlagajo sami sebe, in vsem gledalcem, ki se jim pustijo zapeljati. Kljub tragičnosti življenjskih zgodb igralcev, ki sta se preizkusila tudi v vlogi komedijantov, ostaja živ spomin na njuni karizmatični osebnosti. Marija Švajncer pa je s pričujočo zbirko pokazala, da njen čut za izpovedovanje zgodb in filozofskih poant ni omejen le na strokovno literaturo in prozo, temveč ga spretno vključuje tudi v poezijo.