Arthur Fleck je osamljen čudak, ki odrinjen na rob velemestne džungle skrbi za ostarelo mater – ta si domišlja, da jima bo iz mizerije čudežno pomagal nekdanji delodajalec, brezčuten multimilijonar in županski kandidat Thomas Wayne ...
S svojim nizkoproračunskim pristopom značajske študije, ki je bližje neodvisnemu filmu kot polikanim spektaklom, je Joker drzen in provokativen.
Arthur Fleck je osamljen čudak, ki odrinjen na rob velemestne džungle skrbi za ostarelo mater – ta si domišlja, da jima bo iz mizerije čudežno pomagal nekdanji delodajalec, brezčuten multimilijonar in županski kandidat Thomas Wayne. Arthur se neuspešno preživlja kot klovn in sanjari o karieri komika, s katero bi očaral simpatično sosedo samohranilko. A ko mesto zmanjša financiranje socialnim službam, zmanjka tudi denarja za Arthurjeve antipsihotike in antidepresive, meja med resničnim in umišljenim pa se začne pri njem vedno bolj krhati. Propadli klovn se bo počasi prelevil v Jokerja, agenta kaosa in uničenja v Gothamu.
Po triumfu na nedavnem festivalu v Benetkah so bila pričakovanja glede celovečerca Joker, samosvojega prispevka k Batmanovemu univezumu, precej visoka, in avtor projekta Todd Phillips, ki je zaslovel z izzivalnimi komedijami in še posebej s trilogijo Prekrokana noč, jih je povsem upravičil. Joker je v miljeju filmskih priredb stripov podobno nenavadno delo zunaj osrednjega toka, kot je Arthur Fleck popoln obstranec oziroma »madež« v širši družbi. S svojim nizkoproračunskim pristopom značajske študije, ki je bližje neodvisnemu filmu kot polikanim spektaklom, je Joker drzen in provokativen. Prvenstveno gre za spust v psihični razkroj naslovnega junaka, anarhičnega psihopata, ki postane proti svoji volji ikona družbenega upora. Igralsko monumentalno ga upodobi Joaquin Phoenix, pri čemer je težko spregledati številne sklice na zgodnji Scorsesejev opus in njegove portrete moških na robu živčnega zloma; predvsem sta to Taksist in Kralj komedije, kar posrečeno poudari pojava Roberta De Nira v eni od osrednjih vlog.
Hkrati z monokromatsko paleto metropole, osiromašene vseh barv, topline in sočutja, avtorji ustvarijo siv, jesenski, brezizhodno propadajoči svet, obenem pa se delo podobno večplastno odziva na prepoznavne paradokse sodobnosti kot pred desetletjem Nolanov Vitez teme. Nedvomno bo tudi Joker sprožil podobno interpretacijsko histerijo, saj je v političnem smislu precej dvoumen.
Tri desetletja po padcu berlinskega zidu namreč živi človeštvo po vseh uveljavljenih kazalnikih v dokaj obstojnem obdobju miru, prosperitete srednjega razreda ter dvigovanja povprečnega ekonomskega standarda in osebnih svoboščin na zgodovinsko neslutene ravni. In vendar je težko spregledati obstoj abstraktne želje po uničenju, strastnega pričakovanja katastrof in patološkega hrepenenja po nekakšni revoluciji. Vse te težnje namreč vsaj med vrsticami pooseblja Joker. A hkrati navduši izjemna zrelost filma, ki prikaže vse te težnje kot produkt bolnega uma oziroma nečesa, kar je lahko samo znak napredujoče shizofrenije. Ali kot bi rekel Slavoj Žižek: revolucija že, a kaj bo sledilo dan pozneje?
