Ocene: knjige

Jaka Košir: Oaza duše

Celovec-Ljubljana-Dunaj : Mohorjeva založba, 2019

oaza-duse
foto: Mohorjeva

Jaka Košir je pesniški samohodec in očitno ljubitelj klasičnih literarnih oblik. To je jasno izrazito tudi v novi zbirki Oaza duše, v kateri je objavljenih okrog sto strogo oblikovanih pesmi v obliki blizu angleškega soneta. Z izjemo treh pesmi so razporejene v tri štirivrstične kitice s prestopno rimo a-b-a-b in z dodanim dvovrstičnim zaključkom z zaporedno rimo a-a. Izbrana oblika v kontekstu sodobnega pesniškega trenutka deluje nekoliko konvencionalno, po drugi strani pa je izraz samosvoje literarne pozicije, ki se ne ozira na aktualne modne pojave časa.

Prvi vtis ob branju pesmi v zbirki Oaza duše je ponotranjeno zvenenje z besednimi akordi, ki bralca približajo občutkom, kakršne lahko doživi ob poslušanju poduhovljene glasbe. Posamezne pesmi delujejo kot hvalnice bivanja, kot zanosno čaščenje življenja in priprošnja stvarstvu, ki osrečuje pesnika.

Ključno pesem Oaza duše lahko beremo kot avtorjevo teofilozofsko sporočilo o vseobsegajoči neskončnosti božjega brezčasja. Pesnik vedno znova obkroža svojo „oazo duše“. To je njegova osnovna skrivnostna razpoznavna točka, točka, ki jo avtor z variantami istega ali podobnega motiva in skozi različne prispodobe v posameznih besedilih širi v večji in v največji možni krog. Duša je za Koširja mistični eksistencialni signal. Je kot krog na vodi, ki jo je vznemiril vrženi kamen, in se zdaj valujoče širi in širi, poganja naprej, dela nove kroge in vse preplavlja in presnavlja s svojim valovanjem. To besedno valovanje s stalnimi prestopnimi rimami a-b-a-b, za katere avtor vztrajno išče bolj ali manj izvirne možnosti, sicer na trenutke deluje nekoliko monotono in šablonsko, po drugi strani pa je, kot se zdi, izraz pesnikove spiritualne koncentracije, ki nenehno kroži okrog skrivnostnega fenomena Duše, zapisane z veliko začetnico, in išče pot v Večnost in Nebo.

Danes, ko spet in spet govorimo o stiskah časa, o grozljivih napetostih po svetu, bo Koširjevo pesniško obkrožanje na ponotranjeni način doživetega stvarstva morda kakega sodobnika odbilo kot neaktualna zasanjanost v nerealno. Vendar pesmi iz zbirke Oaza duše lahko razumemo tudi kot avtorjev opomin, da je treba za samouresničevanje in tudi za javno udejstvovanje najprej seči v skrivnostne globine lastnega jaza. Koširjeve pesmi v tem kontekstu zato lahko delujejo kot spodbudni verzi, speti v zbrano ponotranjenost iz besed, ki so kažipot v novo kontemplativno življenje, bistveno drugačno od pozunanjenosti mrzličnega časa.

Ni čudno, da je Košir tudi pesnik narave. Hvalnice božji stvarnosti in neumrljivi duši sredi brezčasja večnosti namreč rad prepleta z motivi domače gorenjske pokrajine in narave, sredi katere živi in ustvarja. V pesmi Jezero spomladi poje o jezeru, ki se „izpod ledu prebuja“, v drugi pesmi pa srečamo pesnika, ko leže med sveže telohe na komaj suho pomladansko travo … in je njegova duša prepojena z belim cvetjem. Pomlad sredi gora je zanj poseben letni čas novega pričakovanja, vendar se na poteh, ki ga vedno znova vodijo k skrivnostnemu valovanju duše, ustavlja tudi ob gorah v snegu in piše o začetkih leta in zimskih pejsažih, čeprav ljubi tudi poletje in jesenski čas, o katerem piše na primer v besedilu Obraz v jeseni:

Ljubim ta mir, ki se z neba razliva
na blatne in vijugave poti,
ko svet postane barvanka igriva,
in ko v jesenskih barvah zažari.

V vsaki pesmi prvim trem štirivrstičnim kiticam sledi še kitica iz dveh vrstic. Ti dodatki delujejo kot posebni znaki, kot zaklinjanje, gesla in potrditve že ugotovljenega in zapisanega in jih lahko beremo kot poseben lirični kozmos. Na primer v pesmi Pogled duha: Kjer je Nevidno, tam gre moja Pot, / skozme zre Duh v nov človeški rod! in Modrost življenja: Pijan je od Lepote, vendar trezen. / Resnica, ki ga vodi, je Ljubezen. Ali na koncu naslovne pesmi: Je Vseobsegajoči tihi Gaj, /  Oaza Duše, neminljivi Raj!…

Pesmi iz zbirke Oaza duše so nastale že pred desetletjem, v času ko je izšla Koširjeva četrta zbirka pesmi o ljubezni Srečanje z angelom. Z njim nas avtor večkrat sooči tudi v najnovejši zbirki. V pesmi Angel narekovalec na primer izvemo, da mu angel prišepetava pesniške vrstice, v Odposlancih na zemlji pa avtor poroča o Angelu, ki je nad pesnikom razpel sanje, da lahko poje v slavo Boga in Neba.

Duhovnost oziroma duhovna zavest je za pesnika Jako Koširja pomemben oblikovalni dejavnik. Pri tem, kot se zdi, pojmuje duhovnost oziroma religioznost nadvse široko, kot globinsko metafizično zavest, ki je spoznala, da človekovo življenje oziroma bistvenost bivanja sega čez lastni trenutek v široke razsežnosti in perspektive. Ta zavest mu pomaga, da svoje občutke in spoznanja z ustvarjalnim zanosom vnaša v strogo pesniško obliko, ki zahteva natančno obvladovanje različnih segmentov jezika.