V zadnjem letu in pol se je o Woodyju Allenu in njegovem zadnjem, že petdesetem celovečernem filmu, pod katerega se je podpisal kot režiser in scenarist, pogosto in veliko govorilo. Žal pa te, na trenutke močno razgrete debate, v središče niso postavljale samega dela in njegove več kot pet desetletij trajajoče in nadvse plodne ustvarjalne kariere, pač pa so se skoraj izključno usmerjale le na obtožbe o nadlegovanju, ki jih je izrekla njegova posvojenka. In čeprav je bil Allen kasneje na sodišču oproščen, sta tako on kot njegovo delo doživela svojski linč. Tako Deževen dan v New Yorku še danes ni dočakal ameriške distribucije, Allenu pa so se javno »odrekli« tudi posamezni igralci, ki so nastopili v filmu. Čeprav je seveda potrebno vse tovrstne obtožbe vzeti nadvse resno in jih raziskati, pa se tokratni napad na Allena, ki so ga uprizorili nekateri preveč zagreti člani gibanja #metoo, še posebno po oprostitvi sodišča zdi le izprijeni »lov na čarovnice«. O tem nenazadnje pričajo tudi sicer zadržane, a nedvoumne izjave nekaterih drugih posameznikov, ki so sodelovali pri Allenovem filmu in ki so se javno izrekli proti gonji, ki jo je ameriška javnost uperila proti Allenu.
Pri tem pa je še najbolj žalostno to, da je glavna žrtev celotnega dogodka pravzaprav le njegovo delo, ta znova sočni in duhoviti, v okvir žanra romantične komedije zaviti poklon eni Allenovih največjih ljubezni, mestu New York. Čeprav se nam je zdelo skoraj nemogoče, da bi nas nekdo, ki ga spremljamo že toliko časa in tako intenzivno, kakor prav Woodyja Allena, znova presenetil, pa se je zgodilo prav to. Deževen dan v New Yorku je sicer tipično Allenovo delo. Celo tako zelo tipično, da ga je z opisom težko ločiti od ostalih: mladi par zaljubljencev se v živahnem in pasti polnem urbanem okolju velemesta skozi različne peripetije oddaljuje in znova približuje, pogreva svojo ljubezen in išče razloge, s katerimi bi opravičil »izdajo« partnerja, na koncu pa se prek trenutka samospoznanja, no, vsaj enega izmed zaljubljencev, oba zavesta nezmožnosti njunega razmerja in odkorakata vsak na svojo stran. Zgodba je podobna zgodbam mnogih drugih Allenovih filmov. Toda liki, med katerimi seveda v ospredje stopata mlada Gatsby in Ashleigh, ki ju tako čudovito in pristno, doživeto, utelesita Timothée Chalamet in Elle Fanning, so znova tako edinstveno, živo in barvito zasnovani, kakor jih pri Allenu že dolgo nismo videli. K temu dodajte še obvezno samoironiziranje ter jedke, ostre bodice, ki jih Allen usmerja v privilegirane člane družbene elite, najsi bo intelektualne ali ekonomske, in dobili bomo sočno, iskrivega humorja polno delo, ki se uvršča vsaj med njegova najboljša dela zadnjega desetletja ali kaj več.
Deževen dan v New Yorku je tipično Allenovo delo. Celo tako zelo tipično, da ga je z opisom težko ločiti od ostalih.
V zadnjem letu in pol se je o Woodyju Allenu in njegovem zadnjem, že petdesetem celovečernem filmu, pod katerega se je podpisal kot režiser in scenarist, pogosto in veliko govorilo. Žal pa te, na trenutke močno razgrete debate, v središče niso postavljale samega dela in njegove več kot pet desetletij trajajoče in nadvse plodne ustvarjalne kariere, pač pa so se skoraj izključno usmerjale le na obtožbe o nadlegovanju, ki jih je izrekla njegova posvojenka. In čeprav je bil Allen kasneje na sodišču oproščen, sta tako on kot njegovo delo doživela svojski linč. Tako Deževen dan v New Yorku še danes ni dočakal ameriške distribucije, Allenu pa so se javno »odrekli« tudi posamezni igralci, ki so nastopili v filmu. Čeprav je seveda potrebno vse tovrstne obtožbe vzeti nadvse resno in jih raziskati, pa se tokratni napad na Allena, ki so ga uprizorili nekateri preveč zagreti člani gibanja #metoo, še posebno po oprostitvi sodišča zdi le izprijeni »lov na čarovnice«. O tem nenazadnje pričajo tudi sicer zadržane, a nedvoumne izjave nekaterih drugih posameznikov, ki so sodelovali pri Allenovem filmu in ki so se javno izrekli proti gonji, ki jo je ameriška javnost uperila proti Allenu.
Pri tem pa je še najbolj žalostno to, da je glavna žrtev celotnega dogodka pravzaprav le njegovo delo, ta znova sočni in duhoviti, v okvir žanra romantične komedije zaviti poklon eni Allenovih največjih ljubezni, mestu New York. Čeprav se nam je zdelo skoraj nemogoče, da bi nas nekdo, ki ga spremljamo že toliko časa in tako intenzivno, kakor prav Woodyja Allena, znova presenetil, pa se je zgodilo prav to. Deževen dan v New Yorku je sicer tipično Allenovo delo. Celo tako zelo tipično, da ga je z opisom težko ločiti od ostalih: mladi par zaljubljencev se v živahnem in pasti polnem urbanem okolju velemesta skozi različne peripetije oddaljuje in znova približuje, pogreva svojo ljubezen in išče razloge, s katerimi bi opravičil »izdajo« partnerja, na koncu pa se prek trenutka samospoznanja, no, vsaj enega izmed zaljubljencev, oba zavesta nezmožnosti njunega razmerja in odkorakata vsak na svojo stran. Zgodba je podobna zgodbam mnogih drugih Allenovih filmov. Toda liki, med katerimi seveda v ospredje stopata mlada Gatsby in Ashleigh, ki ju tako čudovito in pristno, doživeto, utelesita Timothée Chalamet in Elle Fanning, so znova tako edinstveno, živo in barvito zasnovani, kakor jih pri Allenu že dolgo nismo videli. K temu dodajte še obvezno samoironiziranje ter jedke, ostre bodice, ki jih Allen usmerja v privilegirane člane družbene elite, najsi bo intelektualne ali ekonomske, in dobili bomo sočno, iskrivega humorja polno delo, ki se uvršča vsaj med njegova najboljša dela zadnjega desetletja ali kaj več.
