Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Jure Franko.
Prevedel Andrej Rozman; Celje : Mohorjeva družba, Ljubljana, 2019
Če ne že prej, se je s prvo svetovno vojno nepreklicno končal čas ozemeljskih kupčij in utrjevanja oblasti tudi brez orožja – z ženitovanjskimi kombinacijami. V Evropi je ta praksa dosegla vrhunec v srednjem veku, za najuspešnejše pa so se izkazali Habsburžani. Ker so se obdržali na prestolu do leta 1918, se bolj ali manj pozablja, da pred stoletji v srednji Evropi nekatere druge mogočne plemiške rodbine niso zaostajale, med njimi zlasti veliki tekmeci Celjski. Z njimi so podpisali obojestransko dedno pogodbo, po kateri bi po izumrtju ene rodbine vse pripadlo drugi, in tako je po smrti zadnjega Celjana vse pripadlo Habsburžanom. To se je po uboju Ulrika II. zgodilo že trinajst let po sklenjeni pogodbi. Če bi Habsburžani izumrli prej, bi se v Evropi seveda marsikaj obrnilo drugače, kot se je.
Dokumentarna, bogato ilustrirana pripoved Barbara Celjska : črna kraljica : (1392-1451) : življenjska zgodba ogrske, rimsko-nemške in češke kraljice. slovaške zgodovinarke Daniele Dvořákove, strokovnjakinje za Srednjo Evropo v obdobju vladanja Sigismunda Luksemburškega, je osredinjena na doslej pomanjkljivo raziskano zgodbo njegove soproge, kraljice Barbare, hčere Hermana II. Celjskega. A Barbara niti ni bila prva evropska kraljica iz Celja; nekaj let prej je na poljski prestol sedla njena sestrična Ana.
Kakšno je bilo videti ženitovanjsko kombiniranje, nazorno kaže primer samega Sigismunda. Že pri štirih letih so mu za ženo določili anžujsko princeso, tri leta pozneje so mu izbrali drugo nevesto, s katero je sedel na poljski prestol, a jo je izgubil po nesreči pri lovu. Nato so ga morali hitro na novo poročiti, da bi kraljestvo dobilo prestolonaslednika. Dvorni svetovalci so tehtali med petimi kandidatkami, medtem ko se je Sigismund veselo predajal razuzdanemu življenju. Nezadovoljni ogrski plemiči so ga prijeli in ga izpustili šele, ko se je zaročil s takrat devetletno hčerko vplivnega celjskega velikaša. Tri leta pozneje sta Herman in njegov kraljevski zet svoje prijateljstvo utrdila še s poroko.
Daniela Dvořáková je natančna in slikovita tako v opisih blišča poroke in kronanja dvanajstletne Barbare kot pri rojstvu njene edinke Elizabete in drugih prizorih, kjer se ni mogla opreti na pristne dokumente. Znala jih je premostiti z navajanjem ohranjenih zapisov podobnih dogodkov iz tistega časa. Barbarinemu življenju ob mogočnem možu je sledila od časa, ko je »v prvem obdobju skupnega življenja odrasla, postala ženska, rodila otroka in se naučila vladati«. Sama je začela upravljati svoje posesti in ukazovati podložnikom, o čemer pričajo listine z njenim pečatom. Kraljičina samostojnost, kadar je ob Sigismundovi odsotnosti v vlogi namestnice ravnala preveč po svoje, pa je pripeljala tudi do razdora med zakoncema. Po pomiritvi sta se zaradi Sigismundovih vojn s Turki, Benečani in husiti ter kraljevskih in nazadnje cesarskih obveznosti še večkrat za dalj časa razšla.
V metežu spletk, korupcije, prevar in nenadnih smrti je Barbara stala ob strani možu, ki ji je širokogrudno podeljeval vedno več posesti in pravic. Ko je bil v Italiji, je celo vodila obrambo Ogrske pred husiti, on pa je dosegel, da je poleg ogrske postala še nemška in češka kraljica. Toda ob koncu leta 1437 so habsburški tekmeci in drugi njeni spletkarski nasprotniki prepričali umirajočega Sigismunda, da kuje zaroto zoper njega. Barbara se je znašla v ječi in tam nemočno čakala na razplet. Mnogim velikašem se je zamerila že prej, kar je bil eden poglavitnih razlogov, da je v javnosti bolj in bolj postajala negativna junakinja. O njej so še pred smrtjo leta 1451 govorili in pisali kot o nemški mesalini in Črni kraljici, ki da se ukvarja s črno magijo in okultizmom, je brezverka, krivoverka in celo lezbična vampirka.
Daniela Dvořáková polemizira z raziskovalci, ki so te klevete nekritično ponavljali, in dokazuje njihovo neutemeljenost. Porajale so se iz domišljije in zlonamernih govoric, ki so se, ko je ovdovela Barbara izgubila moč, začele širiti v literarnih spisih, kronikah in živem izročilu. Zaradi njih je izgubila kraljevsko krono, večino posesti in skoraj tudi življenje. »Če bi jo udarci usode spravili na tla,« meni avtorica, »to ne bi bila Barbara. Dvakrat v življenju se je znašla na dnu, vedno je vstala in šla naprej …« Vodiči po nekaterih njenih nekdanjih gradovih pa kljub temu še danes zavajajo radovedne obiskovalce s srhljivimi legendami o nezvesti in pohotni kraljici.
Sledenje odkritjem Daniele Dvořakove v knjigi Barbara Celjska : črna kraljica ponuja zanimivo branje o življenju najvišjega evropskega plemstva v srednjem veku. Bilo je daleč od romantičnih predstav o sijajnem viteštvu in večni zvestobi. Za grofe in kneze so bili otroci predvsem »politični kapital«, namenjen povečevanju moči in oblasti njihovih rodbin. Usoda Barbare Celjske, čaščene in spoštovane kraljice ter nazadnje izgnanke, jetnice in oropane begunke, je še toliko bolj zanimiva zato, ker razkriva poglede ugledne tuje zgodovinarke na svetle in mračne trenutke grofovsko-knežje dinastije Celjskih, ki je, kot v spremni besedi opozarja tudi Igor Grdina, del naše zgodovine.
