Ocene: knjige

Yuval Noah Harari: 21 nasvetov za 21. stoletje

Prevedla Polona Mertelj; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019

s-knjiznega-trga-e1535984941817-1
foto: ARS

Yuval Noah Harari v knjigi 21 nasvetov za 21. stoletje zanimivo in alarmantno piše o izzivih in problemih, ki se nam nakazujejo v prihodnosti. Avtor tudi v tej v knjigi, tako kot že v Homo deusu, namenoma slika črne scenarije, in sicer zato, da bi nas pravočasno posvaril in se ti črni scenariji ne bi uresničili.
Glavna izziva, na katera človeštvo ni pripravljeno, sta razvoj informacijske tehnologije in biotehnologije. To pomeni prihod umetne inteligence in vsemogočnih algoritmov ter genskega inženirninga in drugega spreminjanja osnov človekove biologije. Harari piše, da lahko ob tem razvoju izgubimo svobodo in enakost ljudi.
Svobodo lahko izgubimo neposredno z vzponom digitalnih diktatur. V njih bi majhna elita uporabljala informacijske tehnologije za nadzor državljanov. Umetna inteligenca bi bila v tem scenariju usodna – a ne zato, ker bi bila neubogljiva, kot kažejo hollywoodski filmi. Nasprotno, problem bi bil, da bi navodila izvrševala popolnoma in v celoti, kar pomeni, da vojaških robotov in policijskih algoritmov vest ne bi ustavljala. Drugi način izgube svobode, ki nas lahko doleti, je subtilnejši. Odvil naj se ne bi po modelu Georga Orwella ampak Aldousa Huxleyja. Svoboda bi preprosto izzvenela zaradi obvladovanja ljudi z algoritmi. Harari piše: »Ko pa se bomo pri izbiri študija, dela in zakonskega partnerja začeli opirati na umetno inteligenco, življenje ne bo več drama odločanja. Demokratične volitve in prosti trgi ne bodo več imeli smisla.« Edina gotovost so spremembe, pravi avtor. Že v tem stoletju se lahko izgubi enakost ljudi zaradi premoženjskih razlik, ki bi vplivale na nastanek bioloških kast s pomočjo biotehnologije. Če politika ne bo ukrepala, bo preostanek prebivalstva sčasoma postal ekonomsko nekonkurenčen v primerjavi s stroji in bi postal to, kar Harari imenuje »nekoristen razred ljudi«.
Avtor ne pravi, da so izzivi nerešljivi, jasno pa trdi, da so rešljivi le na ravni celotnega človeštva oziroma svetovne, globalne civilizacije. Probleme, ki bodo nastali zaradi novih tehnologij, pa tudi že znane okoljske probleme in možnosti svetovnih vojn lahko rešuje le enotna mednarodna politika. Pri tem lokalni nacionalizmi ali vere ne bodo pomagali. Prav tako bo treba premisliti, ali lahko kapitalizem sam odloča o usodi človeštva. Če ljudje ne bomo vzeli vajeti prihodnosti v svoje roke, bo nevidna roka trga vsilila svoj slepi odgovor.
A če naj bi človeštvo kolektivno doseglo kaj takega, potrebuje skupno zgodbo. Vsi veliki družbeni projekti in institucije namreč temeljijo na zgodbah. Leta 1938 so bile na svetu tri velike zgodbe, pravi avtor: liberalizem, komunizem in fašizem. Sedaj je ostal le še liberalizem in še ta potrebuje prenovo ali pa bo razpadel v lokalne nacionalistične ali verske zgodbe. Harari vedno znova poudarja, da se moramo zavedati, da živimo v zgodbah. Te so lahko koristne, lahko pa zahtevajo samožrtvovanje in žrtvovanje drugih ljudi. Zgodbe so konec koncev tudi naše lastne predstave o sebi, svojem jazu ter osebni svobodi. Čeprav avtor knjige 21 nasvetov za 21. stoletje tu trči ob nekatera velika filozofska vprašanja, je delno gotovo res, da si o samih sebi delamo izmišljeno zgodbo in da pri svojih odločitvah velikokrat nesvobodno delujemo pod vplivom narave ali okolja.
Kritičen pogled na civilizacijske in lastne zgodbe nam bo pomagal, da ne bomo padli v pasti nekaterih novih zgodb. Na primer zgodbe, da je inteligenca pomembnejša od naše zavesti. Na koncu prav zavedanje in občutenje sveta pomeni več od še tako inteligentnega stroja. Harari meni, da bo naše poglobljeno spoznavanje samih sebe lahko pomagalo reševati izzive in probleme 21. stoletja.