Kaj nam o prvi križarski vojni (1096-1099) pove najpomembnejši in najstarejši zahodni zgodovinski vir, ki ga je spisal eden izmed neposrednih udeležencev pohoda?

Potem so naši divjali skozi celotno mesto, plenili zlato in srebro, konje in mule in hiše polne vseh dobrin. Vsi so namreč prišli veseli, jokali so zaradi velikega veselja, da bi molili na grobu našega Odrešenika Jezusa in izpolnili svojo zaobljubo. Naslednje jutro so se previdno povzpeli na streho templja in napadli Saracene, moške in ženske in jih obglavili z golimi meči.

Takole, z besedami, v katerih se za današnjega bralca na težko razumljiv način prepletata barbarska okrutnost in vznesena pobožnost, je avtor–očividec, čigar ime je zgodovina sicer pozabila, popisal dogajanje v Jeruzalemu, ko je udeležencem prve križarske vojne po dobrih treh letih na pohodu julija leta 1099 naposled uspelo doseči svoj veliki cilj in zavzeti sveto mesto treh velikih monoteističnih religij. In čeprav so ti dogodki od nas zdaj oddaljeni že 920 let, ni mogoče reči, da so pozabljeni – vprašanje, kdo je pred slabim tisočletjem storil kaj v Mali Aziji, na levantinski obali in nazadnje v Sveti deželi, pač buri domišljijo številnih muslimanov in kristjanov še danes in pomaga poglabljati geopolitične in ideološke ločnice sodobnega sveta.

Če si torej čas križarskih vojn nasploh in prve križarske vojne posebej zasluži našo resno pozornost, preprosto ne smemo spregledati enega ključnih zgodovinskih virov za njegovo preučevanje. To je anonimno besedilo Dejanja Frankov in drugih na poti v Jeruzalem, ki ga je pred nedavnim prevedel, mu pripisal spremno študijo in pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete objavil zgodovinar dr. Milan Lovenjak. Zakaj je ta kronika prve križarske vojne kratko malo nepogrešljiva za razumevanje tedanjega dogajanja in kako skozi njeno prizmo lahko razumemo protislovna dejanja zahodnih kristjanov na vzhodni sredozemski obali, preverjamo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo dr. Lovenjaka, sicer predavatelja na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete.

Goran Dekleva