Avtor recenzije: Lev Detela
Bere Igor Velše.
Celovec : Mohorjeva založba, 2019
Leta 1944 v Selah rojeno pesnico in upokojeno učiteljico Mili Hrobath najbrž pozna skoraj vsak slovenski otrok na avstrijskem Koroškem. Znana in priljubljena je kot avtorica pesmi za otroke, ki jih je objavljala zlasti v Mladem rodu, glasilu za slovensko šolsko mladino na Koroškem, izšle pa so tudi v dveh samostojnih knjigah. Pesniški zbirki Veter poje iz leta 1981 je leta 1988 sledila še zbirka Vigredno sonce. Toda Mili Hrobath pesni tudi za odrasle, kar je znano vsaj od leta 2005, ko so v knjižni obliki izšle njene Sanje o marelicah. Deset let zatem se je oglasila s pesniško zbirko Ozare dneva, sodelovala pa je tudi v legendarni koroški literarni reviji Mladje.
Najnovejša pesniška zbirka Mili Hrobath prinaša razpoloženjske pesmi, ki se porajajo iz občasnih življenjskih občutkov in na različne načine oblikujejo „barvitost časa“, kot je tudi naslov zbirke. V njej je objavljenih več kot sedemdeset lirskih besedil v kratkih prostih verzih, ki obsegajo le po dve, največ tri besede. Vse pesmi so brez naslovov in so razporejene v kitice z neenakomernimi števili verzov. Prekinjajo jih impresivne črno-bele risbe koroškega slikarja in arhitekta Karla Vouka. Njegove z močnim občutkom za sporočilo posameznega besedila oblikovane poslikave so hkrati tudi nekakšne signalne zareze, ki prekinjajo tok besedil in jih združujejo v po obsegu različno velike sklope.
Po uvodnih akordih s tremi pesmimi, ki napovedujejo trenutke, ki so, kot pravi pesnica „nanizani kot biseri na življenjski nitki“, sledi ob Voukovi učinkoviti risbi „skodelice kave“ po očitno prestani težki noči pesničina želja po umiritvi ob sončnem vzhodu in kavi. Mili Hrobath namreč išče smisel v najbolj običajnih stvareh in se skuša skozi nenehno obkrožanje istih ali podobnih motivov povzpeti iz vsakdanje stvarnosti v nekaj, kar ima presežno vrednost in pozitivno osmisli bivanjske trenutke.
V pesniških izpovedih Mili Hrobath ni nikakršne sentimentalnosti. Velikokrat jih prebode nekaj rezkega, trpkega in ranljivega. Prisotna je življenjska bolečina, ki pa jo avtorica premaga z zrelo umirjenostjo in nekakšnim notranjim pogumom. Vedno znova se namreč iz temnih občutkov s pomočjo treznih misli in samokritičnosti vzpne v novo moč, kjer „up izpodrine brezupnost“.
Tim Wüster, tudi sam pesnik in učitelj, ki tako kot pesnica živi v istem kraju Šentlenart pri Sedmih studencih, je v spremni besedi zapisal, da ga je presenetilo, kolikokrat se v zbirki pojavi pojem „beseda“ v najrazličnejših oblikah in zvezah: Avtorica namreč piše o previdnih, lepih, pravih pa tudi gnusnih in slečenih besedah. Pravi, da je beseda močna, trdoživa, dolgoživa, včasih celo većna. Tudi si želi „besedo za kažipot“. V eni od pesmi „lovi besede“, da z njimi „ovije svoj razkosani dan“, drugič pa spet meni, da besede „preživijo smrt“.
Zdi se mi, da v tem nenehnem pesničinem sklicevanju na „besedo“ ob vztrajni rotitvi „besede“ tiči več, morda podzavestna želja, da naj domača beseda nikoli ne usahne in zamre v objemu tujejezičnosti v okolju brez občutka za izrazno pristnost in avtentično moč avtohtone slovenske besede. Ta želja je močno prisotna prav pri pripadnikih slovenske manjšine, obdane z drugim in drugačnim.
Drugi pogosti pojem v zbirki Barvitost časa, je signalna beseda „misli“. Mili Hrobath piše, da se v njene „misli ugnezdi zlobnost“. Včasih njene misli postanejo „brezdomske“, drugič „motijo harmonijo“, včasih se „enooke misli porivajo skozi dan“ , toda „hvaležna misel nosi v sebi spomin“.
Skozi posamezne predele zbirke so nanizani najrazličnejši življenjski občutki, ki se pretakajo skozi pesničino življenje. Vedno znova se v pesniških besedilih pojavijo tudi religiozni simboli ali namigi. V eni od pesmi se avtorica doživi „kot Samarijanka v prostoru naključja“. Z vedrom čaka ob robu vodnjaka na neznanca, da ji da vode. Nekaj zatem čaka na „angela, da me znova osvoji“ in „vrne dom… in modrost in smeh“.
Zbirko Barvitost časa lepšajo podobe iz narave in opisi letnih časov. S posrečeno primero, ko „v zraku visi trikotno poletje in potonika diha njegovo lepoto“ išče pesnica srečo tudi zase , v jeseni pa čaka na trgatev, ko „zrelost osladi čas“.
Pesmi se skozi zbirko nizajo kot stopinje skozi življenjske postaje. Spomin na preteklo včasih zaboli, drugič pa je lahko tudi dragocen, zdrav in lep in bogati pesničine dneve, „kadar sonce visi previsoko“.
Pesniška zbirka Barvitost časa na razmeroma enostaven, a odkrit način, zrcali avtoričino pot skozi čas. V posameznih besedilih niso predstavljeni le pesničini mimobežni življenjski občutki, temveč se vedno znova oglaša želja po večjem in boljšem s pomočjo preseganja zamejenih življenjskih stanj. V tem smislu nove pesmi Mili Hrobath dokumentirajo hrepenenje po višjem in čistejšem. Izražajo pesničino zorenje skozi čas in so značilen in zanimiv prikaz nekega individualnega in tudi kulturnega razvoja.
