Jezikovni pogovori

Tikanje, vikanje, onikanje skozi čas

Najbolj popoln vir ogovornih oblik iz 18. stoletja je Linhartova komedija Ta veseli dan ali Matiček se ženi.

matiček
Ta veseli dan ali Matiček se ženi na odru ljubljanske Drame
foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan

Razvoju množinskih ogovornih oblik lahko v slovenskih pisnih virih sledimo od 13. stoletja, najbolj popoln vir iz 18. stoletja pa je Linhartova komedija Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Takrat se je zaradi razslojenosti družbe oblikoval štiridelni ogovorni sistem – plemiče se je naslavljalo z vaša gnada. Zanimivo je, da Brižinski spomeniki ne poznajo vikanja, tudi standardizirani prevodi Svetega pisma nimajo vikanja – v Bibliji se tikajo kralji in celo Bog. Vikanje sicer ni vedno izraz spoštovanja. Vikanje je lahko velika žalitev, če jo začnemo uporabljati potem, ko smo se z nekom, ki smo ga prej tikali, sprli. O zgodovinskem razvoju slovenskih ogovornih oblik v pogovoru z dr. Alenko Jelovšek, znanstveno sodelavko na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.