Aktualno

»Zanima me dialog človeka s človekom«

Intervju z nagrajenko natečaja za najboljšo kratko zgodbo, Manko Kremenšek Križman.

20190829205637_RTV_7609
Manka Kremenšek Križman
foto: Adrian Pregelj

Pisateljica Manka Kremenšek Križman piše že več kot 15 let. V svojih zgodbah v ospredje postavlja psihologijo človeških odnosov, snov pa zajema iz opazovanja življenja. Doslej je napisala tri zbirke kratkih zgodb in zbirko pravljic, nedavno pa je na več slovenskih založb poslala svoj prvi roman z naslovom Tujci. Je tudi največkrat nagrajena avtorica na natečaju, ki ga vsako leto organizira Tretji program Radia Slovenija, program Ars. Na 28. natečaj za najboljšo kratko zgodbo je prispelo 332 zgodb. Strokovna komisija v sestavi Andrej E. Skubic, Ana Geršak in Gregor Podlogar je prvo nagrado namenila Manki Kremenšek Križman in njeni zgodbi z naslovom Dva tisoč petsto besed. Kot so zapisali v utemeljitvi »prvonagrajena zgodba na jedrnat, razmeroma minimalističen način ujame trenutek med hčerjo in ostarelim očetom, v katerem se razkrije bistvo njunega odnosa /…/«.

Radio Slovenija Manki Kremenšek Križman iskreno čestita za osvojeno prvo nagrado ter se ji zahvaljuje za uspešno sodelovanje na natečaju vse od leta 2001.

Oglejte si rezultate 28. natečaja za najboljšo kratko zgodbo

S pisateljico se je pogovarjala Ana Rozman.


Spoštovana gospa Manka Kremenšek Križman, zgodba Dva tisoč petsto besed obravnava ganljiv odnos med ostarelim očetom in hčerko, ki ga obiskuje v psihiatrični ustanovi. Kako je nastajala ta zgodba, od kje vzgib zanjo?

Ta zgodba je povsem avtobiografska. Odvijala se je dve leti nazaj. V njej zelo realistično opisujem to, kar se je dogajalo. Jaz in moj oče, moji obiski v psihiatrični bolnišnici, moj oče je bil namreč določeno obdobje depresiven, čakal je na operacijo hrbtenice. To je zelo na kratko. Ti stavki so se potem mirno izlivali iz mene brez posebnih razmišljanj o zadevi.

Tudi sicer snov za svoje zgodbe črpate iz avtobiografskih elementov?

Ja. V vseh zgodbah, ki so dobile priznanje, so avtobiografske črte. Očitno mi ta realistični slog oziroma realistično dogajanje okrog mene ustreza, tukaj se najbolj znajdem. Tukaj je ta presežek, ki ga dosežem, poznavanje snovi kot take, ki jo tudi sama doživljam.

Zelo blizu pa vam je tudi literarna forma kratke zgodbe. Izdali ste že  tri zbirke kratkih zgodb, pa zbirko pravljic. Kako se znajdete v tej formi, kaj vam pomeni?

Kratka forma je po svoje izziv, ker moraš v zelo kratki obliki, na treh straneh, povedati bistvo, doseči neko razpoloženje oziroma občutenje, ki se bralca dotakne. Za dolge tekste moraš sedeti, torej traja, lahko bi rekli da gre za osemurni delavnik. Pri kratkih zgodbah to, vsaj zame, ni potrebno, čeprav jih potem seveda oblikujem, dodelujem, ampak to so vendarle neki utrinki. Samo utrinki. Ni potrebno določati karakterjev, moraš ujeti samo neki tok, neko občutenje.

Pa se po kom zgledujete? Tudi sicer veliko prebirate kratko prozo?

Kratke proze niti ne. Ne morem reči, da se po kom zgledujem. Rada imam Čehova, Margaret Atwood, Carverja. V osnovi pa berem daljše tekste.

Tokrat ni prvič, da ste sodelovali na našem natečaju, na njem redno in uspešno sodelujete že več kot 15 let. Večkrat ste bili tudi zelo visoko nagrajeni. Kaj vam pomenijo nagrade?

Vzpodbudo vsekakor. Zelo sem vesela, ko izvem za rezultat. Potem to seveda malce izzveni, sčasoma in z leti še toliko bolj, ker vsaka stvar je samo enkrat prvič, ampak ja, vsekakor vzpodbuda.

Na radiu pisano besedo prenesemo v zvočni medij. Kako doživljate svoje zgodbe, ko jih slišite skozi radijski eter? Vendarle je izkušnja nekoliko drugačna.

Absolutno je drugačna. Včasih me preseneti, včasih sem tudi razočarana, sama bi dala nekatere drugačne poudarke, na primer glasovne, pa tudi druge. Skratka, zelo različno doživljam svoje zgodbe, ko jih slišim.

Ko sem brala nekatere vaše nagrajene zgodbe, sem opazila, da v številnih izmed njih dajete glas prezrtim oziroma manj vidnim predstavnikom družbe. Bi lahko rekli, da je to neka rdeča nit vaših likov?

Zagotovo. Zdi se mi, da stvari, ki so mejne, na primer bolezen in smrt, prej se te dotaknejo, zgodba, ki se vrti okrog tega, prej pride do nekega bistva, do nekega bistva v nas, zato mi je to verjetno toliko bolj v izziv.

Tudi sicer vaše zgodbe v ospredje postavljajo človeške odnose, tudi to vas zanima kot pisateljico?

Ja. Psihologija me zanima. Zanima me dialog človeka s človekom, zagotovo.

Kako pa ohranjati pisateljski zamah toliko let? Vendarle pišete že res dolgo časa.

Še dobro, da nisem športnica, ker potem bi se moja kariera glede kratkih zgodb prej končala. Očitno se da. Nedavno sem brala eno zadnjih knjig Gabriela Garcíe Márqueza z naslovom Žalostne kurbe mojega življenja. Mislim, da je bil star več kot 80 let, ko jo je napisal. V tem razmeroma kratkem romanu je toliko enega ustvarjalnega naboja, tako da leta nas ne omejujejo, če že govoriva o letih. Ta zamah, kako ga ohranjati, po mojem je dobro, da ves čas delaš, da ne opustiš pisanja, vendarle je to neka obrt. Pa branje, veliko branja in opazovanja okolice. Vsak človek je neka zgodba zase.

Pa ste kdaj razmišljali, da bi se preizkusili tudi v daljši formi? Ko napišete kakšno zgodbo, ali vidite nastavke, da bi se lahko razvila v nekaj več, v nekaj daljšega?

Ja, to sem že naredila. Čakam na odgovor založb. Na nekaj založb sem poslala roman z naslovom Tujci. Navdih je nastal v eni od zgodb, ki so bile nagrajene na radiu. Bomo videli, kaj bo. Je pa to povsem drug način, drug pristop k pisanju, kratke zgodbe so vendarle neka posebna zgodba v zgodbi.

Pa bi rekli, da vam je bilo težje pisati daljšo formo, oziroma je to povsem drugačen izziv?

Drugačen izziv je v smislu, da ni tako koncentrirano. Pri romanu moraš vendarle razvijati in opisovati določeno okolje, karakterje, ni tako skoncentrirano, drugače je.