Ocene: knjige

Nada Kavčič: Uho in senca

Ljubljana : LUD Šerpa, 2019

s-knjiznega-trga-e1535984941817-1
foto: ARS

Zbirka Uho in senca sicer ni pesniški prvenec Nade Kavčič, saj je pred časom v samozaložbi izdala knjigo Odprem se na koncu (2008), vendar označuje prestop iz mladostnih pesniških poskusov v bolj premišljeno in izčiščeno govorico, ki tankočutno spregovori o temeljnih eksistenčnih vprašanjih. Že naslov opisuje nekaj glavnih linij njene poetike, saj se v podobi ušesa skriva govorkino pritajeno poslušanje okolice, s senco pa avtorica opozarja na njen položaj v prostoru in času. To je opazno tudi v prvi, nenaslovljeni pesmi, ki govori o občutju samote v razločevalnem prostoru med posameznikom in svetom: »Samota je v tem, da se med ljudmi prepoznam / kot senca. // Samota je v tem, / da se med ljudmi sploh prepoznam.«
Občutljiva, skorajda krhka pisava v minimalistični zasnovi takšno občutje slika tudi v nadaljevanju, med odnosi, ki na eni strani upodabljajo bližino – »Poljub roke, ki greje, kar / je ponoči izostalo v ljubkovanju. / Kar se je izmuznilo toku, / snopom las, šumu sline,« – na drugi pa zrcalijo oddaljenost: »Tujka / sem / si / rekla. // Ne / druga / sem, / si / rekla«. Govorka na ta način ostaja tujka tako v bližini do drugih kot do same sebe. Obstaja v dokaj negotovem svetu, ki ga označuje predvsem prispodoba rane, kot ranljiv stik in hkrati meja med zunanjimi in notranjimi prostori. Negotovost je še poudarjena s številnimi vprašanji: »Ali rojstvo ognja / ali mehkoba, ki rani? / Če se zazrem v cvet, so to sipine, / so to oslepljeni štrclji? / Če ranim, bodo oči hitreje oblekle vbod, / ga bodo ljubile z enako intenzivnostjo kot rano?« Ti verzi pričajo o eksistencialnih spraševanjih nekoga, ki je »tako daleč od življenja, / tako blizu / ognja«.
Ogenj je tudi sicer ob rokah, dlaneh, koži in drugih telesnih podobah eden najpogostejših motivov, ki se ob različnih situacijah ponavljajo skozi celotno zbirko. Med drugim simbolno izražajo hotenje po približevanju, hkrati pa nudijo kontrast mehkobi, kot destruktivna sila, sestavljena iz elementov oddaljevanja oziroma strahu pred ranjenjem. Ni povsem jasno, zakaj se govorka v pesmih znajde v takšnem razkoraku med sabo in svetom, a vendar je ob mnogih dobro uspelih podobah ter sveži metaforiki vidno predvsem zavestno sprejetje nastalega položaja, osebne izločitve od sveta: »To je spopad, / ki hrani svet // Jaz ga ne želim razrešiti. // V svetu, kamor stopam, / ne ostanem / povezana.« Četudi je med bolečim spominjanjem in udarci odtujene sedanjosti izražen eksistencialni dvom, avtorica zbirke Uho in senca Nada Kavčič slika tudi iskanje poti navzven »V svetlobi mleka iščem obale. / Onkraj so šepeti in previdnost.«
Pesnica pogosto tudi neposredno nagovarja sočloveka. To je dobro razvidno v Katsu, ki z verzi »Kakšna / je najina naloga, / če sva odsotna od vseh vezi?« označuje postopen preboj v območje, kjer se govorki ponuja možnost nadaljevanja prav skozi vzpostavljanje dvojine, skozi smrt in skozi ogenj. V pesmi Nočna mora se ogenj kot uničujoča sila povezuje z atributi ponovnega stvarjenja, ki se skriva v govorici oziroma pesniškem ustvarjanju: »Transformacija ognja / v tisto, kar nas hrani. // Teci, plamen, vzleti / pred očmi / v papir.«
Pesnjenje še bolj pride v ospredje v drugem delu zbirke, kjer vidimo očitne navezave na vlogo jezika, ritma in moč poetične govorice kot načina, »kako ozavestiti bolečino v / kaosu druge bolečine«, ob tem pa rušijo in ustvarjajo prestop v milost in milino nasproti siceršnjim negotovostim. Pot, ki se pri tem odpira, pa vodi k ponovnemu premisleku o bolečini in strahu, skozi skok v plamen, saj se po avtoričinih besedah tudi ogenj lahko »ustraši tistega, ki ga preživi.«. Le tako namreč lahko nastane prostor potrebne svobode, skrivajoč se v moči izrekanja poezije ter hotenega stika z drugim, ki se na ravni zbirke pojavlja v poševnem tisku.
»Ko to pišem / se zavedam, / da poezija / lahko pride globlje / od vsake etike / od vsakega spominjanja. / Kajti v pisavi / orisana usta / govorijo / v svet tako / da strah / ne živi več / od tuje smrti, / ampak od svoje lastne.«
A četudi govorka v zbirki Uho in senca izkazuje izjemno premišljeno in tenkočutno razumevanje svojega bivanja, je to pogosto izraženo prek variacij iste tematike in stilističnega minimalizma, pri čemer se zgodi, da zbirka na trenutke zaide v območje pretirane neobhodnosti in svetobolja. Avtorica sicer ob zaključku ponudi možnost izhoda, saj prek poetičnega izrekanja in bližine drugega ustvarja prostor soočenja s samim sabo, obenem pa se morebiti nakazuje tudi pot rešitve: »Zato iz pesmi / ne delam sveta, / ampak izraz želje, / ki je želela biti svet.« S tem pesnica Nada Kavčič jasno sporoča, da besedila ne ponujajo zaključene celote, temveč zgolj namig, željo, ki s svojo odprtostjo bralcu omogoča, da jo napolni s seboj, v prostor, kjer je v eksistenčni zavezi ustvarjanju mogoče vzdržati do mere, da življenje ne bo le polno vprašanj, ampak bo ponujalo tudi odgovore.