Ocene: filmi

Mrtvi ne umirajo

Film deluje kot lokacija zasebne zabave, na kateri so zvezdniški prijatelji sproščali komični potencial zombijevske pripovedi

Mrtvi-ne-umirajo_01
foto: kinodvor.org

Filmsko ustvarjanje Jima Jarmuscha je po več kot 25 letih kariere in 14 posnetih celovečercih stopalo po dokaj pričakovanih tirnicah. Njegovi filmi so venomer nihali med artističnim in bolj dostopnim avtorskim filmom, v njih pa je režiser s pomočjo svojih protagonistov, po navadi povprečnih Američanov, na prefinjen, metaforičen način in z obveznim dodatkom humorja opozarjal na pomembne teme današnjega sveta. Jarmusch ima kot ameriški filmar že dolga leta privilegij, da lahko v glavne vloge svojih filmov najame najvidnejša zvezdniška imena, pa naj gre za Johnnyja Deppa v Mrtvecu, Toma Hiddlestona v Večnih ljubimcih ali Adama Driverja v Patersonu. V njegovem novem filmu Mrtvi ne umirajo se kljub temu prvič zdi, da je Jarmusch dokončno podlegel skušnjavi. Če je namreč do zdaj zvezdništvo uporabljal v majhnih količinah, da bi svojim umetniškim filmom zagotovil večjo medijsko odmevnost, je zdaj temu vidiku na široko odprl vrata in v svoj film postavil skoraj vsa slovita igralska imena, ki želijo sodelovati z njim. Jarmusch se je s filmom Mrtvi ne umirajo podpisal pod film, katerega plakat je videti, kot da bi šlo za celovečerec Wesa Andersona. V filmu se eno zvezdniško ime gnete ob drugem, pa naj gre za Adama Driverja, Seleno Gomez, Billa Murrayja, pa vse do Iggyja Popa in celo Toma Waitsa. Če morda filmu to res daje dodaten komercialni potencial, pa se na tem mestu postavlja drugo vprašanje: ali ta poplava zvezd obenem škoduje družbeno-kritično sporočilnosti, na kateri je Jarmusch gradil svoje filme?

Že žanrski pristop komične grozljivke nam pove, da je kopica režiserjevih prijateljev v glavnih vlogah bolj neke vrste motnja njegovih siceršnjih preokupacij. Pod površino se sicer še vedno zdi, da je pristop podoben kot v njegovih prejšnjih delih. Žive mrtvece različnih vrst podobno kot v Večnih ljubimcih znova uporabi kot metaforo duhovnega in kulturnega propada sodobne civilizacije v času ekscesivnega materialističnega kapitalizma in vzhajajočih konservativnih politik.

A če je Jarmusch v Večnih ljubimcih skrbno klesal pripoved, njene metafore in socialne poudarke, potem se je tokrat težko znebiti občutka, da je prizorišče filma Mrtvi ne umirajo prej videti kot lokacija zasebne zabave, na kateri so zvezdniški prijatelji sproščali predvsem komični potencial te zombijevske pripovedi. Jarmuschevi filmi so bili sicer vedno polni humorja, a je bil ta najbolj učinkovit, kadar je bil subtilen in skrit med vrsticami. S tem ko je režiser zdaj povsem odkrito posnel komedijo, se je kajpak znašel na teritoriju, ki mu ni lasten in ki ga dandanes zasedajo veliko prebojnejše komične zombijade, kot so Zora neumnih mrtvecev, Planet terorja in Dobrodošli v deželi zombijev. Z bolj pozitivnega vidika film Mrtvi ne umirajo daje občutek nekakšnega ustvarjalnega premora, intermezza, morda celo opombe k ambicioznejšemu filmu Večna ljubimca. Mrtvi ne umirajo je v vsakem primeru najšibkejši Jarmuschov film zadnjega časa in dokaz, da kopičenje zvezdnikov ne pomeni avtomatsko tudi boljšega filma. Upamo lahko le, da gre samo za začasen postanek in ne za nov ovinek v ustvarjanju Jima Jarmuscha.