Ocene: knjige

J. M. Coetzee: Peterburški mojster

Prevedel Jernej Županič; Ljubljana : LUD Šerpa, 2019

s-knjiznega-trga-e1535984941817-1
foto: ARS

Oktobra 1869 pisatelj v poznih srednjih letih, “bradat in sključen, z visokim čelom in težkimi obrvmi”, anonimno pripotuje v Sankt Peterburg, da bi žaloval za svojim sinom (oziroma pastorkom) Pavlom. Čeprav sta okolje in čas sugestivna, nas J. M. Coetzee v svojem sedmem romanu Peterburški mojster (1994) za hip še pusti dvomiti o pisateljevi identiteti; šele najemodajalka Ana Sergejevna Kolenkina, pri kateri se nastani pisatelj, z omembo Besov, ki naj bi jih prebiral njen pokojni mož, nam potrdi, da gre za Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega.
Coetzee je v Peterburškem mojstru, napisanem v zanj tako značilni avtofikcijski maniri, opisal smrt lastnega triindvajsetletnega sina, ki je umrl v skrivnostnih okoliščinah (resnični Pavel je sicer preživel pisatelja). Dostojevskega, ki je osrednji lik romana, vidimo, kako poskuša najti resnico o sinovem “samomoru” ter posledično priklicati njegovega duha. Priklicevanje mrtvega ga pahne v norost žalovanja, epileptične napade in erotično obsedenost s Pavlovo najemodajalko.
Čeprav je ta dialektični roman, v katerem je Dostojevski prikazan kot naiven in preračunljiv, sočuten in krut, pobožen in perverzen hkrati, zgrajen na odnosu oče – sin, se srečamo s celo pahljačo likov. Skupna jim je predvsem soočenost z brezmejno zimsko pokrajino, ki jo Coetzee sicer opiše na poetičen način (“Prišel je november in z njim prvi sneg. Nebo je polno močvirskih ptic, ki se selijo na jug”), ter s totalitarističnim političnim sistemom. Ponižani in razžaljeni, z okoli srca ovito vrvjo, kot piše Coetzee, predvsem skušajo preživeti, tako duhovno kot fizično.
Na ta način pisatelj ne obsodi nobenega izmed svojih likov, temveč jih malodane v realistični maniri prikaže kot rezultat okolja. V želji, da bi raziskal okoliščine Pavlove smrti, se Dostojevski sreča z nihilistom in revolucionarjem Nečajevom, ki je postal navdih za osnovno zgodbo in prototip za lik Pjotra Verhovenskega iz Besov. Nečajev je tipičen antagonist in še več: Dostojevskega s svojimi odgovori o revoluciji, Bogu, in ne nazadnje o pokroviteljstvu starejše generacije do mlajših spravi na rob solz in na rob smeha. Preko Nečajeva se v romanu odpre prostor za nov vizionarski svet.
Z Rusijo, predvsem pa s človekovo potrebo, da demonizira neznano, se je Coetzee že ukvarjal, in sicer v zgodnejšem romanu Čakajoč na barbare, kjer je na alegoričen način obračunal z južnoafriškim apartheidskim režimom. Kar združuje oba romana, ni toliko antagonistična pozicija in obravnava “sovražnika”, temveč osrednji lik romana, ki v sebi nosi univerzalizem. Peterburški mojster je, ravno zaradi lika Dostojevskega, precej temačen, po strukturi labirintsko zastavljen roman s primesmi melanholičnih usedlin.
Tisto kar roman hipotetično dviguje iz dušeslovja, so erotični prizori. Čeprav je jasno, da je to eden izmed načinov (ali pa morda celo edini?), kako pobegniti usodi, se Coetzee tu osvobodi in Dostojevskemu malodane podtakne lik Ane Sergejevne, ki je opisana kot erotično in poduhovljeno bitje. “Njeni kriki in sopenje so le napol utišani; niso in nikoli niso bili zvoki živalskega užitka /…/,“ piše Coetzee, “temveč način, kako se Ana Sergejevna spravi v erotični trans.” Jasno je, da je ta najbolj erotična ženska, kar jih je Dostojevski kdaj imel ob sebi, pisateljeva izmišljotina. Njena funkcija pa ni le v tem, da bi pisateljskega guruja skušala prizemljiti, temveč mu pokaže tudi, kako je videti resnična starševska skrb, tokrat sicer v drugačni relaciji: mati – hči. Ana Sergejevna je torej preko svoje hčere Matrjone nekakšna vez Dostojevskega z umrlim sinom, saj je bila Matrjona Pavlu najbližja, je pa tudi vez med pisateljem ter tistimi, ki jih opisuje oz. v imenu katerih govori. “Kar naprej govorite o vsebini človeških misli,” pisatelju zabrusi Nečajev, “Zgodovina niso misli, zgodovina se ne dela v glavah. Zgodovina se dela na ulicah.”
Ob specifični identiteti Dostojevskega je Coetzee situacijo pisateljev, ki posojajo glas utišanim in razžaljenim in jih po svoje tudi zlorabljajo, univerzaliziral. Coetzee je o vezi med jezikom in močjo pisal tudi v drugih romanih in esejih, v Peterburškem mojstru pa je to izjemno sublimno artikuliral: v nekem trenutku Dostojevski spozna, da pri iskanju Pavlovega duha in posledično tudi pri iskanju pravih besed, ne gre več za zvestobo, temveč za izdajstvo: “vse in vsakogar izrabiti za nekaj drugega, vse in vsakogar stisniti k sebi, da bi padli z njim”.
Osrednjo vlogo v Peterburškem mojstru ima zagotovo akt pisanja in pisane besede, bodisi v obliki dnevnikov, zgodb ali seznamov. Pisanje za Dostojevskega, kot ga je upodobil Coetzee, ni toliko vir moči, kot je vir identifikacije z umrlim sinom; identifikacija dobesedno pomeni pot do odrešitve in s tem tudi sprejetje smrti. Čeprav se ponekod zdi, da Coetzee v upodabljanju velikega ruskega pisatelja uporablja mimetični princip, na zadnjih straneh knjige vidimo, da mu gre za idejo, ki jo je priredil po svoje in pri tem ostal zvest izključno kompleksnemu podajanju Dostojevskega in njegovega časa.