Ars

Hitri in drzni: Hobbs in Shaw

"Multipleksovski spektakel spominja na vstop v zabaviščni park, kjer točno veš, kakšnih atrakcij boš deležen – in jih tudi res dobiš." - Matic Majcen

HS_SbGr_03
Dwayne Johnson in Jason Statham.
foto: Kolosej.

Filmska franšiza Hitri in drzni je v zadnjih 18 letih prepotovala impresivno pot od relativno majhnega, kritiško zavračanega studijskega izdelka pa do ene najdonosnejših filmskih serij v zgodovini. Po zgledu bolj uveljavljenih blagovnih znamk, kot sta Vojna zvezd in filmi studia Marvel, je po osmih celovečercih nastopil čas, da je studio Universal osnovno pripovedno os nadgradil s prvo uradno filmsko izpeljanko. Film Hitri in drzni: Hobbs in Shaw temelji na dogodivščinah Luka Hobbsa (Dwayne Johnson) in Deckarda Shawa (Jason Statham), ki sta se franšizi pridružila šele v tem desetletju. Že to nakazuje, da studio s tokratnim filmom tipa teren za nadaljnji razvoj serije, še preden bi se njen komercialni potencial začel izčrpavati.

Tokratni poudarek na duetu filmu vsekakor daje nekoliko drugačen pridih in je zdaj bolj podoben dinamiki “buddy filmov”, kot so Smrtonosno orožje, Ful Gas in Podli fantje. Še vedno je opazen premik v vohunsko tematiko, ki je v zadnjih filmih nadomestila športni pridih z začetka serije. Hobbs in Shaw sta se pridružila vrsti sodobnih filmskih junakov, kot so James Bond, Jason Bourne ali Ethan Hunt, ki svet rešujejo pred katastrofo, temu primerno pa jima nasproti stoji mogočen negativec z apokaliptičnimi ambicijami, kakršen je v tem primeru Brixton Lore (Idris Elba). Čeprav film povsem drži nivo najboljših vohunskih filmov današnjega časa, pa ima zaradi tega pristopa težave z lastno identiteto. Če bi Johnsona in Stathama zamenjali s Tomom Cruisom, pravzaprav ne bi opazili bistvene razlike med tem, ali gre za Hitre in drzne ali pa za Misijo nemogoče. Vpliv avtomobilskih akcionerjev 70-ih let so tako dokončno zamenjali bolj sodobni motivi in teme, kot sta bioterorizem in umetna inteligenca, več kot Bullitta (1968) pa je zdaj v njem Robocopa (1987) in Soderbergove Kužne nevarnosti (2011).

S samega pripovednega vidika gledano pa filozofija franšize še naprej ostaja enaka. Hitri in drzni so tu zato, da nam ponudijo intenzivno kombinacijo avtomobilskih lovov in strelskih prizorov, visoke tehnologije in mode, mišic in lepote, dih jemajočih lokacij in posebnih učinkov. Še vedno gre za multipleksovski spektakel, ki spominja na vstop v zabaviščni park, kjer točno veš, kakšnih atrakcij boš deležen – in jih tudi res dobiš. Film se po zgledu bolj sofisticiranih vohunskih filmov poskuša izogniti cenenosti z intenzivnim prepletanjem dogodkov, vendar v ta namen žrtvuje identiteto serije. Hobbs in Shaw se v razmeroma dolgih 137 minutah izkaže predvsem kot izdelek, ki želi ohraniti svežino s tem, da sledi sodobnim žanrskim trendom in s tem išče nove poti svoji franšizi. Samo rezultat na blagajni pa je še vedno tisti, ki bo povedal, ali je tokratni recept uspešen ali ne.