Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Prevedla Katarina Mahnič; Ljubljana : Modrijan, 2019
Materinska nedelja je deseti roman Bookerjevega nagrajenca, Grahama Swifta (r. 1949), enega izmed pomembnejših angleškega sodobnih pisateljev. V slovenščino sta poleg Materinske nedelje prevedena izjemna romana Povodje in Zadnja želja. Vsak po svoje izrisujeta angleško okolje, navade in zgodbe ljudi. Nič drugače ni z obravnavanim romanom, ki ga odlikujejo občutje, prežeto s čustvenostjo, lirični utrinki in zadrževanje, zajezitev posameznih trenutkov.
Roman Grahama Swifta Materinska nedelja se začne skorajda dramatično – z odštevanjem mladih moških, konj in služinčadi ter prištevanjem avtomobilov. Postavljena je v leto 1924. To je čas porasta tehnologije in obdobje po prvi svetovni vojni. Veliko družin je ostalo brez sinov. Tako je bilo tudi z bogato družino Niven, h kateri je v novih razmerah prišla za služkinjo Jane Fairchild, protagonistka, ki je bistroumna, zna brati, uživati in se zavedati, kaj pomeni svoboda. Skratka služkinja, ki vidi in razume marsikaj in ji je v romanu dodeljena glavna vloga, ne le vloga opazovalke, usmerjevalke ali pojasnjevalke kot v nekaterih pomembnih delih svetovne književnosti.
Romanca, kot je podnaslovljen ta kratki roman, se dogaja med Jane in sinom premožnih staršev, Paulom Sheringhamom. Traja že sedem let, a se bo končala; predvidoma zaradi poroke z nič kaj posebno bogatašinjo. A en sam dogodek, ki ga avtor počasi stopnjuje do ključnega trenutka, bo spremenil marsikaj. Osrednji čas dogajanja je en sam dan, materinska nedelja, zadnja nedelja v marcu. Običaj, ki so se ga veselili matere in otroci, ki so jih lahko obiskali. A Jane je najdenka, sirota, ki je tisti dan imela pol krone, knjigo in Paula, prepovedano ljubezen, ki sta jo skrivala pretkano in iznajdljivo. Zamišljena zgodba ni nič kaj domišljena in pretresljiva, tak je le njen zaključek.
Delo Materinska nedelja odlikujejo natančni opisi (npr. orisi pohištva, padanja svetlobe, telesa med kolesarjenjem) in do podrobnosti izbrušeno, prav posebno občuteno slikanje sobe, hiš in pokrajine. Prav tak je tudi slog pisanja, kar je tudi prevajalska odlika. Priča smo tako poetičnim pasusom kot povsem vsakdanjemu, že skorajda grobemu jeziku. Prepričljiva sta igra besed in premišljevanje o njih:
»Postala bo pisateljica, in ker bo pisateljica ali ker bo tisto, zaradi česar bo postala pisateljica, bo kar naprej obsedena z nestanovitnostjo besed. Ne, beseda ni stvar. Stvar ni beseda. Toda nekako sta ti dve – stvari – postali nerazdružljivi. Je vse velika izmišljotina? Besede so kot nevidna koža, ovijajo svet in ga delajo resničnega. In vendar ne moreš reči, da sveta ne bi bilo, da ne bi bil resničen, če bi mu odvzeli besede. V najboljšem primeru se zdi, da stvari lahko blagoslovijo besede, ki jih razpoznavajo, in da besede lahko blagoslovijo vse.«
Fabula je torej povsem preprosta – ljubezen, ki je kdaj le občasno srečevanje, že vnaprej lahko ostane le spomin. Tako ali drugače. Jane, ki bo postala slavna avtorica, bo zadnji dan s Paulom ostal za vedno v spominu:
»Vse življenje si je skušala to predstavljati, oživiti to materinsko nedeljo, celo ko je zbledela in celo ko je njen edini razlog za obstoj postal zgodovinsko čudo, običaj neke druge dobe.«
Materinska nedelja dogodke zavrti drugače, kot so bili predvideni, polna je posebne atmosfere, ki pa se počasi stopnjuje v tragičen, nepričakovan konec. Zanimiv je motiv madeža, kar nekoliko spominja na roman Uweja Timma Rdeče, saj gre tudi tukaj, sicer v drugačnem sosledju, za vrtenje dogodkov in počasno odtekanje časa.
Roman Materinska nedelja sicer ni Swiftov presežek, a so občutek za doživljanje, občutje dne in časa, zajezitev trenutkov, ki jih avtor zadržuje in počasi razvija, nadvse prepričljivi. Prav tako so zanimivi prikazi razmerja med služinčadjo in nadrejenimi, položaja ženske in časa, ki je napovedal novo dobo takratnega angleškega prebivalstva − tako bogatega kot tudi revnejšega.
