Ocene: filmi

Črna reka

"Film težko vzdrži skoraj dveurni tempo ter v finalu zapovrh še klecne in pozabi na nekaj razpredenih niti." - Gorazd Trušnovec

Crna-reka_01
Vincent Cassel v Črni reki.
foto: Kinodvor.

Najstnik Danny Arnault izgine na poti med šolo in blokovskim naseljem, kjer stanuje z družino. Policijski preiskovalec, ciničen in zagrenjen alkoholik, ki ga igra Vincent Cassel, je do izginotja sprva zadržan, sploh ker ima po ločitvi tudi sam težave s svojim odtujenim, delikventnim sinom. Vendar ga začne primer Arnaultovih vedno bolj zanimati, sploh ko pokaže za preiskavo nezdravo mero interesa čudaški Dannyjev sosed, njegov učitelj in zaupnik.

Režiser Erick Zonca je konec 90. let kot komet vstopil v francosko kinematografijo in se s prvima dvema celovečercema, ki smo ju videli tudi pri nas, vzpostavil kot eno najobetavnejših sodobnih avtorskih imen. S filmoma Življenje, kot ga sanjajo angeli in Tatič je pokazal izjemno mero občutljivosti za vsakdanjo družbeno realnost in lahko bi ga postavili ob bok ustvarjalnosti bratov Dardenne. Njegova dela, ki so sledila sicer poredko, niso brez talenta, vendar tudi niso dosegla začetnih pričakovanj. Celovečerna kriminalka iz lanskega leta Črna reka pomeni tako nekakšen poskus vrnitve k avtorski formi, pri čemer si je Zonca za osnovo vzel nagrajeno literarno delo izraelskega pisatelja Drora Mishanija. Sam romaneskne predloge ne poznam, vendar si po ogledu filma predstavljam, da zgodba deluje bolje v knjižni obliki. V filmu je namreč veliko dialoških izmenjav in manj akcije ter komorno število likov in prizorišč, s čimer ni v osnovi nič narobe. Predvidevam pa, da je v ospredju romana bolj kot sam zaplet, ki ne prinaša nič presenetljivo novega, prikaz notranjega sveta junakov, vendar ta prenos v drugi medij ni najbolje uspel. Ali drugače: teža ni toliko na kriminalnih preobratih okrog izginulega fanta kot na značajih protagonistov – vprašanje pa je, če liki, ki so v marsičem zasnovani na žanrskih klišejih, kot je recimo nihilistični in zapiti detektiv,  prenesejo to težo. Ali še drugače: temeljnega pomanjkanja prave vsebine, ki težko vzdrži skoraj dveurni tempo ter v finalu zapovrh še klecne in pozabi na nekaj razpredenih niti, ne more zakriti niti vizualno variiranje na temo filma noir.

Pri Črni reki ne gre za problem ustreznega spoja vsebine in oblike. Avtorji z že omenjenimi prijemi uspešno ustvarijo zaprt, brezizhoden svet, ki je oluščen vsake romantike in prepojen s pokvarjenostjo vseh vrst, vsaka percepcija pa se izkaže za »izkrivljeno« … V stvaritvi tega noir univerzuma je ekipa povsem dosledna; najbrž še največji problem pa je v razmerju do same resničnosti policijskega in siceršnjega sveta. Že igra Vincenta Cassela, ki s svojo afektiranostjo spominja na Nicolasa Cagea in Romaina Durisa, ki mu skuša v zloveščosti parirati, je tako pretirana, da meji vse skupaj na karikaturo. Kar je glede na celotno avtorsko ekipo seveda škoda.