Ocene: knjige

Tonko Maroević: Štiriročno

Prevedli Boris A. Novak, Marjan Strojan, Miha Pintarič; Ljubljana : Slovenska matica in Slovenski center PEN, 2019

s knjižnega trga
S knjižnega trga
foto: stockphotos

Ko je akad. dr. Tonko Maroević to pomlad obiskal Ljubljano, je v slovenščini izšel izbor njegove poezije Štiriročno. Ta hrvaški pesnik, esejist, literarni in likovni kritik ter uveljavljeni umetnostni zgodovinar, ki je s svojo poezijo odločilno zaznamoval hrvaški postmodernizem kot eden njegovih začetnikov, je v knjigi predstavljen predvsem z izborom iz treh zbirk: Slepo oko, Štiriročno in Sonetna stroka, dodanih pa je še nekaj Zimskih rimskih sonetov iz zbirke Baffonerije Igrivosti. V slovenski izdaji sta potemtakem zajeti tako pesnikovo zgodnejše, bolj bivanjsko zaznamovano obdobje kot tudi prevladujoče postmodernistično. Skupni naslov slovenskega izbora Maroevićeve poezije Štiriročno namiguje na prevajalsko početje, ko pesnik in prevajalec soustvarjata isto umetnino, kakor je to pri klavirskem muziciranju v dvoje.

Tonko Maroević se v njej kaže kot mojster besede, kot virtuoz pesniškega izražanja. Živo in osvajajočo pa napravljajo to poezijo igrivost, posmeh in samoposmeh. Življenja radujoči se Sredozemec, doma s Hvara, si tako ne pomišlja posegati po najbolj pretanjenih jezikovnih možnostih, zato njegove poezije, zlasti pesmi v sonetni obliki, ni bilo prav lahko sloveniti.

Ti prevodi pesmi torej Tonka Maroevića, sicer tudi pisca niza monografij o hrvaških slikarjih, predstavljajo kot umetnika jezika; sredstvo njegovega izražanja je potemtakem beseda, v katero prevaja celo slike. Sploh je za njegovo pisanje značilno povezovanje, če ne celo stapljanje literarne in likovne tvornosti. To se pravi, da so odsevi upodabljajoče umetnosti opazni v njegovi poeziji, hkrati pa poezija zaznamuje tudi njegove umetnostnozgodovinske razprave, med katerimi se jih nekaj nanaša na slovensko likovno ustvarjalnost. Njegova mediteransko zaznamovana poezija razodeva pozornost in discipliniranost, kar zadeva pesniško obliko, ki je v tem izboru pretežno klasična. Vendar je Maroevićeva sonetna oblika poseben tip postmodernističnega soneta z vsemi jezikovnimi bravurami in izraznimi inovativnostmi.

Veliko Maroevićevih pesmi, zlasti sonetov, izbranih za to knjigo, se nanaša na literarne ustvarjalce, povečini književnikove sodobnike pretežno s hrvaškega govornega območja. Z nekaj soneti se klanja tudi Francetu Prešernu in hkrati njegovima izvrstnima prevajalcema v hrvaški in srbski jezik, svojima vrstnikoma akademiku Luku Paljetku in Kolju Mićeviću. Čeprav je osnovni ton teh pesmi rahlo posmehljiv, se hkrati dvigajo v občudovanje in spoštovanje Maroevićevih sodobnikov in predhodnikov.

Ob splošnem pomanjkanju smisla za poezijo v našem okolju se nemara vsiljuje banalna misel, kolikšen domet ima danes lahko postmodernistična poezija, ali, če se vprašamo še bolj zagrenjeno, kako daleč dandanes sega poezija nasploh. Tu seveda ni govor o pesnikih samih ali o literarnih sladokuscih in presojevalcih literarne ustvarjalnosti, ampak o, v narekovajih, navadnih bralcih. A dvomljivcu, ki se ga postmoderno izražanje v poeziji morda ne dotakne kaj dosti, lahko Maroevićeve pesmi s svojo radoživostjo, svežino in domiselnostjo zbudijo vsaj pozornost. Še zlasti zato, ker mu prihajajo na pomoč koristne opombe k pesmim, kar je še ena dobra stran te knjige.

Spremna beseda ponuja zanimiv pregled hrvaškega pesniškega ustvarjanja druge polovice 20. stoletja, hkrati pa lovi vzporednice z razvojem slovenskega modernističnega in postmodernističnega pesnjenja, tudi soneta. V tej zvezi je med drugim opazna in zanimiva kratka ocena dogajanja v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ki je imelo za posledico korenito spremembo vrednostnega sistema. Danes ob podcenjevanju, če ne preziranju tradicionalnih vrednot in posledicah tega zlasti v zahodnem civilizacijskem območju, se namreč tisti dogodki spričo občutljivih in nepredvidljivih posledičnih tokov in ravnanj v sodobni družbi kažejo že v drugačni, nikakor ne v vabljivi optiki.

Kljub temu da je Novakova spremna beseda osebno napisan esej o pesniškem prijatelju, je v predstavljanju njegovega ustvarjanja in sočasnih literarnih tokov izčrpna in tehtna. K celovitosti ji poleg opomb med drugim pripomore navajanje Maroevićevega obsežnega in zahtevnega prevajalskega dela, pri katerem imajo svoje mesto tudi Slovenci. Tako je izbor Maroevićeve poezije v knjigi Štiriročno hkrati poklon njegovim prepesnitvam iz slovenske pesniške ustvarjalnosti.