Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Jure Franko.
Maribor ; Kulturno društvo Mariborska literarna družba, 2019
Ob tako specifičnem prvencu, kot je pesniška zbirka Toma Vebra Točka preloma, si je smiselno sposoditi sporočilni del iz spremne besede urednika Marjana Pungartnika, naslovljene s pridevniki Bajna, brezkompromisna in svobodna: „To je upor. Prelom. Pesem naenkrat dobi govorniško strukturo, nagovarja, sporoča.“
Tom Veber je na knjižnem zavihku predstavljen za ustvarjalca, ki je začel ustvarjati med šolanjem na Srednji šoli za gostinstvo in turizem v Mariboru. Že ob tem podatku se je dopuščeno vprašati, ali se ni nemara prav ob kuhi in razkazovanju kulturnih dobrin sodobnim popotnikom in njihovim spremljevalkam zgodila tista vzporednost, ki upravičuje naslov. Točka preloma. Še bolj upravičeno je tovrstno spraševanje ob vrstici na devetnajsti strani, ki sporoča: „Majhne konstante časovnosti trkajo ob zatišje mojega uma.“
Bilo pa bi že pretirano, če bi se tosmerno spraševanje nadaljevalo z iskanjem sopomenskih odtenkov pri pesmih, ki so bile Tomu Vebru za navdih ali celo za sestavine posvojene pesmi. Za posvojeno pesem se nemara lahko šteje zadnjo, ki se konča v zaklepajnem sporočilu „(Sestavljanka pesmi Robija Simoniška)“ in ima naslov Znočilo se je. Sporoča pa pesnikovo željo po ustalitvi, po odnehanju, a ne v samoti, pač pa v družbi njemu ljube pesmi ali celo sopesnika. Eklatantnost erotičnega izraza v pesmih Toma Vebra je homoerotičnost ali bolje gejevstvo. Oziroma s še natančnejšo oznako: svetost svetobolja. Pesem z naslovom Še zadnjič se začne z vrstico: „Preden grem, bi si rad še zadnjič odel črno haljo in križ in si obul modre allstarke.“ Za tako imenovano gibanje LGBT je namreč značilno poudarjanje marginaliziranosti, ki s poudarjanjem tega postane gibanje s specifično zgodovino, za fenomen zatajene množičnosti pa je značilno prilaščanje zgodovine. In nekje je treba najti tisto točko preloma, ki lastno specifičnost naredi za prepoznavno, celo signifikantno. S takšnega stališča so pesmi v zbirki s tem sposojenim naslovom vzorčen primer angažiranega pesnikovanja. Ponazorilo tega je pesem s šestnajste strani: „V tej pesmi zame ni prostora / tudi zate bralec ga ni dovolj / ta pesem je majhna / premajhna / da bi jo lahko razumel / ali videl s povečevalnim steklom.“
Izpovedovalec v slogovnem smislu in vidnostnem izrazu pesmi izraža svoje spolne izkušnje v obliki krajših pesmi ali zgolj samo vrstic na knjižni strani. Primer prvega je pesem na 28. strani: „Iz čiste objestnosti / si me zvlekel k sebi / izkoreninil / še zadnji plevel nedolžnosti / pošiljka svežega mesa / danes za spremembo neobrezanega.“ V tej pesmi se dosledno združuje pesnikov in gostinčev poklic. Primer drugega pa je na naslednji knjižni strani: je stavek, pesniška vrstica, ki zaznamuje stanje po dogodku v prej izpostavljeni pesmi.
Vsaj omeniti je treba tudi videz s črnilom obarvane knjige, ki ga je s sliko na naslovnici prispevala Iris Vrhovski: naličen deški obraz, obdan s ploskovnimi okraski. Tako pesmi kot tovrstna likovnost dajejo gibanju LGBT tržno prepoznavni videz oziroma to vsaj poskušajo. In umetnost je obogatena v smer ali gibanje, pogojeno s spolno usmeritvijo, ki se ji zbirka z naslovom Točka preloma vsekakor pridružuje.
