Ocene: knjige

Silvina Ocampo: Gostje

Prevedla Veronika Rot; Ljubljana : LUD Literatura, 2018

Silvina-Ocampo-Gostje
foto: LUD Literatura

V predgovoru k ameriški izdaji izbranih zgodb argentinske pisateljice, pesnice in prevajalke Silvine Ocampo je njen tesni prijatelj Jorge Luis Borges med drugim zapisal, da drugod po Južni Ameriki format kratke zgodbe običajno ni bil kaj več kot skica vsakodnevnega življenja, preprost socialni protest ali mešanica obojega; v Argentini pa da si je ravno v tej formi domišljija lahko dala duška. Prav takšne ali pa predvsem takšne so tudi zgodbe v zbirki Gostje, ki je v izvirniku izšla na vrhuncu ustvarjalne kariere Silvine Ocampo leta 1961.
Silvina Ocampo je v nekem intervjuju dejala, da ji je žirija v sedemdesetih letih odrekla argentinsko državno nagrado zaradi prevelike krutosti v njeni literaturi. ”Moje zgodbe so krute, ker je življenje kruto,” je njene besede v spremni besedi zapisala prevajalka Veronika Rot. Okrutnost je tudi rdeča nit te knjige, a ker so v številnih zgodbah protagonisti otroci, vsebuje nianse nekakšne nedolžnosti. V zgodbi Dnevnik Porfirie Bernal spoznamo deklico, ki tako sovraži svojo vzgojiteljico, da si želi, da bi se spremenila v mačko. V zgodbi Bikova hči se deklica v vudujskem obredu maščuje gavču, ker ji je pokazal parjenje med bikom in kravo. A tudi v svetu odraslih mrcvarjenja ni nič manj: v zgodbi Ljubimca se par prenažira s slaščicami, mladoporočenca v zgodbi Ljubezen pa na križarjenju razžira ljubosumje. Sfero intime vedno preveva mračna atmosfera: tako prekoračitev mej v zgodbi Smrtni greh, kjer se služabnik razkazuje pred gospodarjevo mladoletno hčerjo, deluje skoraj kot afrodiziak. V zgodbi Gostje pa povabljenka mlademu slavljencu demonstrira, kaj zmore njeno rojstnodnevno darilo – figurici na magnet, ki se mehanično trkata, ko se v različnih položajih poljubljata.
A čeprav se Silvina Ocampo tudi v preostalih šestih zbirkah in v poeziji dobesedno izživlja s svojo ekscentrično domišljijo, njene zgodbe nikakor niso odbijajoče. Prav nasprotno: na videz pripovedna lahkotnost, poetični jezik, ki se boleče dotika človekovih čutnih in nezavednih leg, tudi humor, čeprav obskuren, domačnost dogajalnih prizorišč – večinoma družinskih okolij, ki jih hitro zamaje vdor nenavadnega, nas k branju popolnoma zapeljejo. Zgodbe Silvine Ocampo v zbirki Gostje so morda res strašljive, a predvsem vznemirljive. So kot najbolj napeta nočna mora, iz katere se nočemo zbuditi. Oziroma z eno besedo, ki jo je uporabil tudi Borges: genialno.